27. mar 2009 9:14
Štorkljič, saj je normalno, da če gre zveza narazen, se človek sprva počuti kot zadnji luzer in je katastrofa pogledati levo in desno, povsod so pari in familije in si človek misli, pa hudiča, a to vsi znajo, ker je tako enostavno kot voziti kolo, VSI to znajo, samo JAZ ne znam, ergo je nekaj narobe Z MANO, ker ME je zapustil......
Ampak tako razmišljanje, okej, tri dni, pa slabo se spi, pa slab apetit in te stvari. Ampak, draga moja, četrti dan se telo naveliča take žalosti in je lačno in bi kaj pojedlo. Četrti dan se gre k frizerju in naj naredi frizer vsaj fasado lepo, če že notranjost ni v ta pravi formi. Četrti dan se neha jokati in razmišljati o tem, kdo je komu pobegnil in kako ne bi pobegnil, če bi bila bolj prijazna do ustrežljiva.... Ker, draga moja, nihče ni z nekom zaradi tega, ker je tisti drugi prijazen in ustrežljiv. Za prijaznost in ustrežljivost imamo ljudi, ki so za to plačani (hišna pomočnica, tajniško osebje, referent na banki.....) in ker so plačani, nas ravno ne zanima, koliko te prijaznosti oni dobijo nazaj.
Z nekom človek je (lahko nekaj časa, lahko pa od zdaj pa dokler naju smrt ne loči) zaradi tega, ker je tisti drugi tudi duhovit, neponovljivo očarljiv, ker tisti drugi povzroči metuljčke v trebuhu še po mnogih letih, ker tisti drugi razume nas, kadar smo sitni, neprijazni in totalno neustrežljivi (in pozabi, kako to izgleda). Z nekom je človek zaradi tega, ker je tisti drugi sicer na trenutke totalno nerazumljiv (in se petnajstkrat na dan vprašaš, a mu je treba res vse narisati in napisati in to vsak dan znova), ampak kljub temu ta nerazumljiva oseba stopi iz sebe in poskuša narediti nekaj v skupnem interesu in to vsak dan znova. Z nekom je človek zaradi tega, ker si preprosto reče, da je fino delati kompromise, in sprejemati stvari, ki jih sam tudi slučajno ne bi in to zaradi tega, ker mu je dovolj tega, da je čisto vse po njenem/njegovem.....Z nekom je človek zaradi tega, ker se njegovi in njeni veličini ne bo čisto nič umanjšalo, če stopi na drugo mesto. Biti z nekom je zabavno toliko časa, dokler se oba trudita, da bi drugega potisnila v soj žarometov, sama pa ostala v senci. Ko eden odneha, postavi drugega v senco in biti non-stop v senci je pa brezveze. Takrat je bolje, da se zadeva konča. Tudi ves čas biti pod žarometom ni fino. Ker čez nekaj časa začne človek razmišljati, če so ti žarometi sploh pravi in a je to TO, ker če je TO je silno dolgočasno.
Kaj ti hočem reči, je to, da imaš izvrstno priliko, da premisliš svoje prioritete in razloge, zakaj si se sploh poročila in te priroritete na novo ovrednotiš in nadaljuješ s svojim življenjem. Če te pa še kaj zanima, bova pa po ZS čvekali.
Vendelina jr.