Recept za dolg in dober zakon

19. apr 2009 10:40

oj vsi, zdaj pa sem končno ugotovila, da kljub vsemu pa zame ni zakon... sem solistka in, ko ljubezen, strast in podobna krama minejo - ne znam več blefirat.. preveč prilagajanja, pa truda, pa poslušanja... prav super je tako sam plužit skozi lajf... pri meni gre nekako tako: da, ko je jabolko zrelo, samo odpade.... tako! brez prevelikega filozofiranja, brez finančnih in drugačnih interesov, brez premoženjskih deliktov in brez ostale navlake od sprenevedanja in blefiranja v groznih občutkih in čustvih... gore dole, padci in vzponi - meni se pa kar ne da... je kaj bolj pametnega za delat - prijateljev pa ne potrebujem, jih imam dovolj.. v zakonu pa prijatelja ne potrebujem... se mi zdi, da sem te dni malo raz.....na by inteligentka

19. apr 2009 14:14

" Recept" si pišemo sproti. Je podobno Kulinariki. Včasih nam uspe, včasih se ponesreči. Ni rečeno, če si v zakonu 10, 20, 30, 40.....in več let, da je tudi dober in srečen. Lahko je srečen tudi krajši čas....... Plovem v 30.....je spoštovanje, navada, kompromisi in seveda tudi ljubezen...... galja

20. apr 2009 10:32

Inteligentka, zal mi je da se tvoja zveza ni obnesla. Biti sam je cisto OK. Zagotavljam pa ti, da tudi v partnerski zvezi ni slabo. Ce imas sreco in najdes pravega cloveka ti prilagajanje, poslusanje in razumevanje partnerja ni tezko. Vso sreco. LP, R.

20. apr 2009 15:50

inteligentka, pa ravno ti si odprla forum malo pred božičem, kako preživeti praznike, če si sam osamljen itn. Mislim, da si kar o sebi govorila, ker, odkrito rečeno, sama ne bi odprla take teme. Zdaj se moraš pa odločit, ali boš naredila vse, da se boš naučila, kako "ljubezen, strast in podobna krama"  v resnici lahko trajajo dlje, ali pa se nauči živeti sama. Pa še to, lighten up!

Vanja

Sporočilo je spremenil(a) Vanja_v_ZDA dne 20. 2009 23:42

20. apr 2009 21:50

Pa ravno danes sem našla to temo, ko praznujeva z možem 35. letnico skupnega življenja. Kot jih je že več napisalo, so vzponi in padci, tihi dnevi, tedni, meseci ... Dokler ne ugotoviš, da se vse to ne splača, da vztrajanja pri malenkostih sploh niso pomembna, da vrtanja v podrobnosti nikamor ne pripeljejo, razen ene ali več neprespanih noči. Potem postane življenje v dvoje lepo. Mislim, da se pa vsi premalo zavedamo, da smo nekoč partnerja oboževali, mu prisegali zvestobo do groba in nismo pri njemu videli niti ene samcate najmanjše napake. Tiste čase bi si morali posneti in si kdaj pa kdaj zavrteti ta film, saj kar prehitro pozabimo vse te lepe in čudovite lastnosti partnerja. Pod bremenom vsakdanjih skrbi in stresov, nas preplavijo črne misli, vidimo vse samo najslabše. Kot mi je potarnala nečakova žena, da gresta narazen z možem, ker je preveč grob, se ne zna pogovarjat, ni dovolj nežen z njo in otrokoma. Ampak on je takšen! Jaz ga poznam že od rojstva, ima pa cel kup drugih čudovitih lastnosti, zaradi katerih sta se zaljubila in poročila. Torej, prilagajanje je nujno potrebno, vendar ne za vsako ceno ali samo z ene strani. Pogovor je tudi potreben, vendar tudi ne za vsako ceno. Ker mi mož in družina pomenijo ogromno, in ker sem srečna v naši skupnosti, sem se pripravljena marsičemu odpovedati, vendar tudi pri tem so meje, za kar pa se je potrebno vsakodnevno sproti odločati . zvezdica55

21. apr 2009 14:23

No, pa se vam ponovno oglašam - tokrat nič več žalostna. Naj vam povem, da se je možek vrnil nazaj,saj je nazaj je želel svojo družino. Ves ta čas je preživel pri svoji mami, kjer je ugotovil koliko mu v resnici s sinom pomeniva, in da konec koncev nisem tako zelo slaba, kot sem izgledala pred mesecem dni. Ja punce, če garaš, da je družinski proračun vedno dovolj poln, pa ob tem še igraš gospodinjo, mamo in ženo.....ne moreš biti vsak dan nasmejan in vesel. Konec koncev pa sem človek in vsak človek ima dobre in slabe lastnosti.... Še vedno me boli in jezi, da se stvar ni mogla odviti drugače, pa vendar.... Morala sem mu dati še eno ( ZADNJO ) priložnost, saj nikoli ne bi vedela, a sem storila prav ali ne. Če ne bo šlo, bova pač končala in šla vsak svojo pot. Sem videla, da se da brez partnerja tudi živeti, in če sem se prvič že skoraj pobrala s tal v 14 dneh, sem bom drugič prej. Ima pa sedaj kar nekaj pogojev ( sploh kar se tiče tiste ženske ) in mala napakica ga bo stala družine. Tega pa se sedaj zaveda, ker imam na razpolago vse stvari, do katerih prej nisem imela dostopa in ve, da ga kontroliram na vsakem koraku in ga bom verjetno kontrolirala še nekaj časa. Saj vem, da se to sliši obupno, sam si moram nazaj pridobiti vsaj kanček zaupanja, da mu bom potem lahko zaupala še bolj. Mislim, da je to zelo dobra šola za oba, zdaj vsaj normalno komunicirava, tudi razmišljava bolj trezno....življenje konec koncev ni igra.....je pot posuta s cvetjem in trnjem in z obema variantama se je potrebno soočiti. Nama prvič ni uspelo ( ko sva zašla med trnje ), morda ga nama bo ta preizkušnja nekoč pomagala prehoditi... Pa še to; po vsem tem sva ugotovila, da se imava rada. Odkrito povedano; prej se tega tudi jaz nisem zavedala. Danes pa vem koliko mi pomeni in koliko jaz pomenim njemu... Punce, hvala za tolažbo in podporo, vaše vzpodbudne besede so me držale pokonci. Upam, da bom imela zdaj več sončnih dni.....Le kaj bi brez vas ?! Veliko sončka in smeha vam želi Sporočilo je spremenil(a) štorklja dne 21. 2009 14:25

21. apr 2009 14:50

Štorklja, takole od daleč se mi zdi, da sta vidva z možem na enem emocionalme rollercoasterju. Enkrat je drama, drugč je silno veselje, vzhičenost, ganjenost.....Vzhičenost in ganjenost sta blazno okej, ampak bi ti toplo svetovala, da dokler sta še obadva motivirana za izboljšave, da gresta na terapijo za pare. Ker se morata naučiti, kakšne negativne vzorce vzbujata drug v drugem in potem odpraviti te vzorce. Če se to ne bo zgodilo (da se odpravijo negativni vzorci), imata ogromno verjetnost, da bosta čez čas točno na istem, kot sta bila pred prejšnjim razpadom. Pa tudi, dokler sta partnerja sama, se naj, zaradi mene, emocionalno izsiljujeta na mile viže, ko pa je v taki skupnosti otrok, je pa treba biti odgovoren. Otrok se partnerskega odnosa uči od staršev in tistega, česar starši ne znajo, ne morejo pokazati in ko otrok odraste se enako in še bolj muči tam, kjer je že zavozlala ena generacija prej. Skratka, manj energije v kontrolo človeka in več v to, kako bosta delala terapijo. S tem, da srečna ali manj srečna, ženska z novimi čevlji vedno boljše razmišlja..... Vendelina jr.

21. apr 2009 15:16

Kako je že rekel, mislim da Stalin? Zaupanje je lepa reč, kontrola pa še boljša. Ampak nisem prepričana, da dati partnerju vedeti, da ga lahko in da ga tudi kontroliraš, na dolgi rok lahko vodi h kaki pozitivni rešitvi. Ker s tem kažeš nezaupanje. Če misliš, da mu boš še kdaj lahko zaupala, moraš s tem začeti danes in ne jutri, ko bo prestal nekaj kontrol in preverjanj. Ne vem, lahko da se motim, navsezadnje ne poznam ne tebe ne njega, govorim čisto načeloma in morda malo tudi iz lastnih izkušenj. Je pa dobro, da si se hitro pobrala in da si prepričana, da se boš, če bo treba, naslednjič še hitreje. Včasih je res dovolj, da moškemu pokažeš, da zmoreš tudi brez njega. Želim ti samo, da boš srečna, ker tako bo srečen tudi vajin otrok. Pa prisluhni Vendelini in idejo o čevljih...pa tudi nov avto bi dobro del za malo samozavesti. Mamamia mamamia

21. apr 2009 15:28

...včasih je tudi frizura čisto dovolj... K

21. apr 2009 15:34

Mamamia, darling, blizu si s citatom, ampak tale je zrasla na zeljniku ultraduhovitega Vladimijra Iliča Uljanova Lenina (sicer meni njegova najljubša je "oboje je slabše"). Stalin ni bil zadosti duhovit za kaj takega (si je pa prilaščal zasluge ostalih, to mu je pa šlo). Enivej, smetim. Karmina, se strinjam. Vendelina jr.