Recept za dolg in dober zakon

27. mar 2009 17:23

Etka, moja babica je ločena, prav tako mama, pa je babica mami ob njeni ločitvi vseeno pamet solila, češ, a nisi mogla malo potrpet. Resnično upam, da se punce danes vzgaja v drugačnem duhu in da ta mentaliteta počasi izginja. Že tako je kratko to naše življenje, zakaj bi "stiskali zobe"? Da nas bodo v nebesih bolj obrajtali, mučenike? Dajte, no. Seveda prineseš iz familije neke negativne vzorce, ampak, kot je rekla V. jr. - najprej jih moraš prepoznati, potem pa jih odpraviti. Če ne sam, pa s strokovno pomočjo. RadaJem

27. mar 2009 17:30

Ognjič je napisal/a:

sploh ne morem razvozlat, kater je zdej vzrok za dolg in srečen zakon proxime in Vendeline , pa še tiste zvezdice niso v knjigi šifer pojasnjene Ognjič Sporočilo je spremenil(a) Ognjič dne 27. mar 2009 10:36:48

Ognjič, pa si ti ziher, da gre za zvezdice? Po mojem sta tile dve prebrisanki mislili nekaj drugega, bolj zaobljenega (prva črka je K.......)saj veš...tista stvar, ki se jo dobi v paru, pa različnih barv sta lahko, pa nstai za pojest, samo omenjat se ju baje ne sme preveč pogosto, da ne skalimo teme

Mojca

27. mar 2009 17:46

Štorklja, ti pa prisluhni nasvetom Nene, Vendeline, Katarine in drugih , ki ti sporočajo: ne očitaj si, rada se imej! Čeprav si niti v najhujših sanjah ne upam predstavljati, da bi me tako razočaranje nad ljubljeno osebo kdaj doletelo,sem pa sama stala dvakrat ob strani dvema dobrima prijateljema, ki sta doživljala to, skozi kar greš ti, ti želim tudi jaz sporočiti tole: žalost in žalovanje sta v tvojem primeru nekaj popolnega naravnega. Joči, joči, če te stiska, izpovej se tvojim najbližjim - ne premlevaj vsega sama, če ti je tako lažje. Predvsem pa - odkrito se pogovori s sinom o svoji žalosti. Otroci trpijo, ko vidijo starše brez energije, zaprte same vase in potem tudi sami žalosti ob odhodu enega od staršev ne znajo sami preboleti in predelati. Zaupaj mu, kako ti je hudo priznaj mu, da si "čudna" zaradi tega, hkrati pa mu zagotovi, da bo on še vedno imel mamo in očeta, ki ga imata oba rada.  Boš videla, tudi on te bo znal potolažiti, tako kot to znajo samo ljubljeni otroci, hkrati pa bo spoznal, da to, da si žalosten in prizadet, ni narobe in zato nisi nič slabši, pač paje to obdobje, ki ga vsak človek enkrat spozna in se mora naučiti, kako "priti skozi".

Draga Štorklja, želim ti, da najdeš pogum, in se pripraviš na novo življenje. Nisi sama, s tabo je tvoj sin in s tabo bodo tvoji najbližji prijatelji in domači. Vso srečo!

Mojca

27. mar 2009 17:56

Pozdravljeni, jaz imam trenutno isto krizo, po 8 letih zveze. Kaj sem ugotovila že po nekaj dneh, ta so za vse skupaj toliko krivi starši. Posredno in seveda nenamerno, ampak name imajo oz. so imeli prevelik vpliv, zato nisem znala ceniti svojega mnenja niti mnenja svojega bivšega. Ker vem, da sama tega ne morem odpraviti in se naučiti imeti rada samo sebe, ter potem še ostale iščem terapevta, ki mi bo to pomagal. Je bilo pa včeraj lažje kot predvčerajšnjem in danes je lažje kot je bilo včeraj! Štorklja mislim nate in ti želim vse najboljše. tamara

27. mar 2009 20:06

Ladies, to, kar ugotavljate - to, kar so vas po pomoti naučili starši, to ima ime in sicer gre za negativne čustvene vzorce. Te stvari se dajo popraviti. So knjige in terapije, nekaj o tem se da tudi dobiti z guglanjem. Ne bodite jezne na starše - so mislili najbolje, pa so naredili kozlarijo. To se pač zgodi vsakomur z otroci. Ni pa treba, da ste zaradi tega "malo potrpi", jezne in nesrečne. To se da popraviti. Lep vikend vsem s čim manj negativnih čustvenih vzorcev želim. Vendelina jr.

27. mar 2009 22:08

Hvala za tolažo in nasvete..... z vašo pomočjo mi bo uspelo. Ne morem verjeti koliko dobrih prijateljic imamna kulinariki. HVALA VAM, RES HVALA.......

28. mar 2009 1:00

štorklja je napisal/a:

Hvala za tolažo in nasvete..... z vašo pomočjo mi bo uspelo. Ne morem verjeti koliko dobrih prijateljic imamna kulinariki.HVALA VAM, RES HVALA.......

Veš, Štorklja, jaz mislim, da si že s tem, ko si zbrala pogum, da svoje razočaranje, žalost in občutek praznine podeliš z nami, pokazala, da je v tebi moč, ki te bo gnala naprej. S tem svojim zapisom si se začela boriti - zase in za svoje nadalnje življenje. Štorklja, naj ti ne bo nerodno, če boš sesuta, še bolj otožna ali pa kar naenkrat evforična - vse to si ti, zato ..... rada se imej, kaj čem rečt

Pa še kdaj napiši, kako ti gre!

Mojca

28. mar 2009 4:08

Če vzamem za primer starše, je recept tak: - veliko dela - skupni cilji in izpolnjevanje le-teh - še malo dela - denarja komaj dovolj, vlaganje v hišo in posel - delo (a sem to že omenila?) - skupna kosila - zaupanje (ob dejstvu, da sta oba vredna zaupanja drug drugega) - odločenost ostati skupaj in prebroditi tudi težje trenutke - delo (Delo ni to, da ženska dela, moški pa dvigne noge, ko ona sesa okrog kavča.) smrketa smrketa

28. mar 2009 6:17

Štorklja, glavo gor! Krivda ni na tvoji strani, pa naj se še tako čudno sliši. Za dober zakon sta potrebna dva in očitno tvoj bivši ni za to. Ne sekiraj se, saj si s tem samo škodo delaš, pa še otroku.

Veš, izkušnje mojih ločenih prijateljic in prijateljev kažejo, da tisti, ki odide od partnerja, v drugo nikoli ni več tako, kot je treba, vedno je še bolj  narobe, kot je bilo prvič. Večina jih po določenem času še hoče nazaj priti.

Ti kar pogumno, čeravno ni lahko. Glavo gor, pojdi k frizerju, kupi si kakšen lep kos garderobe, z otrokom na potep, sprehod, kolesarit, planinarit, kar pač rada počneta, da se malo prevetriš in boš videla, da bo takoj boljše. Kar korajžno, ker za srečen ali pa nesrečen zakon sta potrebna dva. In ti imaš otroka. Uživaj z njim !

Kyara

30. mar 2009 9:13

Štorklja, pozdravljena! Najprej, glavi gor! Tule na kulinariki boš dobila veliko dobre, pozitivne energije, s katero se lahko prebrodi vse. Pa če se ti joče, potem joči, ker bo na tak način šlo ven iz tebe. Samo ne tuhtaj in ne žri se brez potrebe, če drugače ne, pač vprašaj: kaj je bilo narobe? Sicer pa, kot pravijo punce, nikoli ni kriv le eden, tako kot za dober in uspešen zakon tudi ni dovolj, če se trudi zgolj en partner. Jaz imam kar srečo, moram reči, ker me je življenje naučilo, da je vsak poraz šola za naprej. In sem imela kar visoko šolnino, priznam. Ampak danes mi je zato bolje. Deset let veze je za mano, sedem let od tega v zakonu, mislim pa, da je to to. Je bila vmes taka kriza, da sem bila čisto na psu (poporodna depresija, izguba službe...), ampak sem se odločila, da so padci zato, da se pobereš, ne pa da vse skupaj spustiš iz rok in greš v novo zvezo po enakem vzorcu. In upam, da bom uspela to naučiti tudi otroke; ključna je prava mera ujemanja in razlik, skupni interesi, pogovor in dogovor ter sklepanje kompromisov. Pa še nekaj, na kar preradi pozabljamo v prvi "cvetoči" fazi: POVEJTE partnerju, kaj želite, kako želite..., ker nam ljudje ne znajo brati misli iz oči. In ga spodbudite, da tudi on vam pove vse to. Dosti bolj gladko in lepo bo, verjemite.... helenag