Recept za dolg in dober zakon

Dragička  

član od: 9.12.2003

sporočila: 8902

21. mar 2009 0:04

Cila je zelo lepo napisala: " Drugače pa tiste z dolgim stažem svoje recepte ljubosumno čuvamo samo za domačo uporabo..." Midva bova letos imela 35 let... ojojjjj, kaj že toliko? Po tolikem času vidiš, da je vse minljivo... - zaljubljenost, ljubosumnost, strast, kreganje, skrb za otroke... Sedaj je pa nastopilo obdobje strpnosti, izpolnjevanje in spoštovanje želja drugega. Skratka, kot pravi Gogad - uživava na celi črti. Vsega se ne da povedati in napisati. Pozdravček!

Cila  

član od: 5.10.2006

sporočila: 3768

21. mar 2009 6:43

gogad je napisal/a:

 

 

Punce z leti je sex vedno boljši...

lp goga

 

A   misliš kot rariteta ? 

Cila

Nena-morje  

član od: 21.12.2005

sporočila: 1110

21. mar 2009 8:09

Goga, ti srecnica! Mene pa vedno boli glava Nena-morje

Vendelina jr.  

član od: 17.5.2006

sporočila: 9217

21. mar 2009 9:00

Vanja_v_ZDA je napisal/a:

Men pa tale o parketu ni všeč...

[pika] Vanja
To je krajša verzija nečesa, kar sva imeli že enkrat z darling mamamio v komunikaciji. Gre za to, da bi moral imeti vsak človek toliko rad samega sebe, da bi že v začetku zveze znal povedati, kaj mu je okej in kaj ni - ker se takrat bolj prilagajamo, kot kdajkoli kasneje. In potem je nastala metafora o parketu: trasiraje temelje in pod po katerem hodiš, potem bo pa šlo (niso fantje parket, bognedaj). Se mi pa zdi, da smo punce premalo spretne pri trasiranju temeljev - žensakm je kar njihov moški naenkrat središče njihovega vesolja (halo, punce, ve ste središče vaših vesolj, nihče drug, never), potem so še otroci in potem se punce nekaj zaženemo v to, da bi ja vsem ustregle - in jasno, okolica logično sklepa, da je osnovni smisel servirne punce to, da drugim streže, zase pa nič ali malo vzame (zahteva pa sploh ne).....In se potem čez kakih deset, petnajst let prezgodaj utrujene punce počutijo ogoljufane in gledajo tako neverjetno, ko jim poskušaš dopovedati, da se naj postavijo zase, če hočejo, da se bo sploh kaj postavilo.... A je zdaj jasno. Skratka, če ne "položiš parketa" na začetku, potem ti "postaneš parket". Vendelina jr.

Dragička  

član od: 9.12.2003

sporočila: 8902

21. mar 2009 9:57

Jaz se ne strinjam s tvojo teorijo, Vendelina. Praviš: ...ve ste središče vaših vesolj, nihče drug... potem so še otroci.... Vsaka ljubeča mama ve, da je njeno vesolje predvsem in zgolj OTROCI. Kar se pa moža tiče, odvisno od vsake posameznice, kdaj in na kakšen način se zaveda kam spada, kako se postavi zase in kakšno komunikacijo naveže z možem. Prav zaradi takega mišljenja je danes toliko zvez po treh letih zakona v malori, potem sreča drugega in čez pet mesecev pravi: "To je ono pravo!" Halo!!!! Ko pa gledam zadnjih 10 let okrog sebe, pari, ki so mi blizu... nečakinje, nečaki, moževi nečaki... pravzaprav bodo moški potrebovali "8. marec". Pozdravček!

adalbert  

član od: 2.2.2008

sporočila: 285

21. mar 2009 9:59

Ne skušaj ga spremeniti ,ne pusti se spremeniti,to je moj recept ki drži že 37 let.Sedaj je moj zakon utečen vlak ki vozi razmeram primerno in je čisto uredu!!!!!Uživajmo pomlad,ki boječe stopica v našo deželo. adalbert

Cila  

član od: 5.10.2006

sporočila: 3768

21. mar 2009 10:00

Pa še resno. Doslej sem se hecala, ker sem vprašanje, zaradi načina, kako je bilo zastavljeno, dojela bolj kot provokacijo, ne pa resnično stisko.  Sicer še vedno ne vem, kako je s tem, ampak ker je tu kar nekaj resnega bralstva, se spodobi tudi resno mnenje. Ne iz knjige, iz lastnih izkušenj in iz opazovanja okolice. Saj, da bi se kdo zamislil nad tem, se ne slepim, ampak, kdo ve?

Prične se že z  izbiro partnerja. Spoznati ga je treba v več situacijah, da se odkrije njegov karakter in si ne zatiskati oči pred napakami. Človek se v svojem bistvu ne spreminja, načrt, kako bomo partnerja spremenili je  popolnoma nerealen.  Če mislimo, da bomo z njim  lahko živeli šele, ko ga bomo spremenili po svoji želji, bolje da se ne odločamo za skupno življenje.  Če mislimo, da bomo njegove napake s časoma lahko sprejeli, je treba v to biti zelo gotov.  Težave v partnerstvu imajo pogosteje  ljudje, ki so zelo zazrti vase. Ki se ne poglabljajo v druge ljudi in vse merijo s svojim vatlom. Ne znajo sprejeti , kaj  je  partnerju v resnici všeč, kaj ga moti, kaj želi (karikiran primer je Fina gospa). Tako bodo tudi vse pozornosti in odrekanja zgrešila svoj cilj, ker bodo po meri dajalca, ne prejemnika.

Potem pa: pogovor, tudi špetir, če ste znata pravi čas ustaviti,  razumevanje, potrpljenje in razdajanje.  Upoštevati  je treba, da vsak svoj prispevek dobro pozna ali celo precenjuje, partnerjevega truda pa ne zaznamo vedno ali ga minimaliziramo.  Kadar mislimo, da je naš delež 60 : 40  je navadno 50:50, ravno zaradi prezrtih partnerjevih naporov, ki jih jemljemo kot nekaj čisto samoumevnega.

Vse to pa gre le, če imaš poleg tega partnerja rad.  Da si vesel, ko je vesel on, da ti mala odrekanja v njegovo korist niso v breme, ampak v zadoščenje,  da mu iz srca želiš pomagati, ko je žalosten in v stiski, da si ob njem, ko te rabi. Fizične nežnosti niso s tem nujno povezane,  zato meni besede »rad te imam« ne pomenijo nič manj, ali celo več kot »ljubim te«. Itak niso važne besede, ampak dejanja. Pa da v zvezo stopaš z realnimi pričakovanji, da ljudi brez napak ni, da imaš lahko osebo rad (ali jo ljubiš) kljub napakam in ne zato, ker jih nima.

Zato inteligentka, če pravi, da te ima rad, da te pa ne ljubi, imaš vseeno lahko  dobre izglede, če seveda  lahko sprejmeš pomanjkanje romantike.  Najmanj kar je, je fant iskren. Mogoče so le tvoje zahteve prevelike?

Cila

ITA RINA  

član od: 21.1.2008

sporočila: 105

21. mar 2009 10:42

Mislim ,da Vendelina jr. ima kar prav.Midva sva se poročila pri dvajsetih,imela dva otroka,enega za drugim.Kot pravijo da je kritičnih prvih sedem let,je tudi res.Takrat se prilagajata eden drugemu.Če takrat ne postavita pravih temeljev,ni prav.V zakonu je kreganje,popuščanje,pogovori,ljubezen,strast,vse normalno,drugače je zakon preveč dolgočasen,kar pa tudi ni dobro.Toda punce,problemov se NIKOLI ne rešuje v postelji.Glavoboli niso za tja.Midva sva zmeraj reševala probleme sproti,brez kakšnih tihih dnevov ali tednov.Tudi otroci so se tako navadili in še danes se znamo o vsem pogovoriti in razrešiti vsak problem.Z leti se ljubezen umirja in poglablja,seks je bolj umirjen,celo boljši.V 37.letih zakona sva se zelo navezala eden na drugega. Za dolgoletni zakon je potrebno veliko ljubezni,spoštovanja in skrbeti eden za drugega. ITA RINA

ežoj  

član od: 24.2.2006

sporočila: 6302

21. mar 2009 11:30

Fantki ponavadi pioslušajo pravljice: pogumen princ se bori s zmajem in osvobodi princezo, se poroči in živijo srečno do konca svojih dni. Ko odrastejo, v resničnem življenju princez ni, poroči se pa s zmajem.

Jaz pa nisem ravno pravi tip, za dajanje receptov za uspešen zakon, kvejčemu kakšno pripombo, kaj naj človek ne naredi v zakonu. Imam se za " srečno ločenega "  že enih petnajst let, pa vendarle, nekaj misli, nobenih receptov.

Ko dva ( mlada ) človeka planirajo skupno življenje, večinoma niti ne vedo kaj pravzaprav pričakujeta. Rad se zgodi, da " vpadejo " v življenje: otro(k)ci, vrtec, stanovanje, odvisno od dohodkov tudi eksistenca....... in čez nekaj let, se začnejo spraševat kam to vse skup pelje. Nobenih izletov v eksotične kraje, nobenih sanjskih počitnic, večkrat se zdi, da so vsi okoli prišli do večjega kosa pogače ( ali torte ). Lahko, da je en od partnerjev bolj agresiven in se postavi za sebe, kar pravzaprav v glavnem pomeni da partnerja obtožuje.....česar že, in lahko se zgodi, da je zveze konec. Potem mal " zaživijo ", začnejo skakat po tujih posteljah, hvalijo se kako jim gre fajn...........

Po moje je zakon odrekanje in dajanje. Ničesar ne delaš iz obveze, ampak zato ker rad ustrežeš svoji familiji ( partnerju, otrokom, sorodstvu, tudi znancem in prijateljem ) in v tem vidiš srečo. Če nesebično devaš vse se ( to sem pa prepričan ) tudi povrne in to večkratno. Ženske ( pa tudi moški ) iz Vendelininega posta, so sicer samozavestne, znajo se postavit za se, bojim pa se da večinoma končajo same v praznih stanovanjih, zagrenjene, samozavestne do kraja...........

Kaj pa en drugačen pogled: kaj pa če je vse del enega načrta ( naj bo vesoljni, postavljen od neke " višje inteligence " ali če ste religiozni, od Boga ). Mi smo le igralci v igri, ki je že napisana in nam ostane le, da igramo igro do konca, scenarija ne poznamo, pa niti ne vemo kako se bo vse izšlo. Se pravi, da imamo svojo usodo, kar koli počnemo ji ne bomo ubežali. Morda smo mi, " brodolomci " v zakonu del scenarija, da se drugi, ki so v zakonu mal zamislijo.

No, ja, lepo razmišljanje od nekoga, ki zna razložit, zakaj magična krogla deluje.

ežoj

Ayla  

član od: 5.6.2007

sporočila: 12

21. mar 2009 11:32

jaz bi pa samo to dodala:ne može nam niko ništa jači smo od sudbine, mogu samo,da nas mrze oni što nas ne vole:P poročena 20 let imava 4 krasne otroke in to je to!:P Lp Ayla

Kulinarična Slovenija ne odgovarja za vsebino foruma! Vse napisano je odgovornost piscev besedil.

Za pošiljanje sporočila v forum, morate biti vpisani v KulSlo. Kliknite na VPIS! Če ste že vpisani in niste prijavljeni se prijavite.


Forumi (vroče teme)

Kaj jutri za kosilo?Dragička
MOJ vrtmalaga
malo za hecanjica1998
Kaj danes za zajtrkjohana
Ločevanje živil 90. dni - 5. deldočka

Video recepti