Recept za dolg in dober zakon

20. mar 2009 21:15

Tumpika si me pa nasmejala. Zelo zanimiva tema. Jaz sem se poročila pri sedemnajstih, poročena pa sva že 23 let. Moram povedat, da mladosti ni bilo, sta pa v tem času hčerki odrasli in nam je zelo lepo, ko se skupaj usedemo. Moram povedat, da sva imela tudi midva vzpone in padce, vendar sva do sedaj to vse premagala. Sva pa tudi kar precej trmasta. Je pa res potrebna komunikacija in medsebojno spoštovanje. Uživam pa vedno,ko sva skupaj, pa čeprav kaj delava, ali pa samo pohajava.Če se dva medsebojno ujemata, sploh niso važna leta zakona, saj se hitro obračajo. lili_stef

20. mar 2009 21:24

Ravnokar sva prekoračila 32 let zakona ,33 let se pa poznava.Kar naprej frišno zaljubljena,povsod supaj,še vedno z roko v roki hodiva,se ljubčkava,preden greva narazen....saj ne rečem ,je bilo kar nekaj tihih maš in jezikove juhe,ampak se vse da zgladit ,če se imata dva rada.Sedaj ko aso otroci odrasli ,pa zelo uživava...

Punce z leti je sex vedno boljši...

lp goga

20. mar 2009 21:59

2.3. je bilo 24 let najinega zakona. Nekoč me je ena znanka vprašala, kaj sva z možem po horoskopu. Jaz sem lev, on oven. Komentirala je, to je zakon pol energije, ognja in strasti. Pa čeprav ne verjamem v horoskop je moj zakon res, zakon v katerem ti ni nikoli dolgčas. Tudi po 24 letih imava še vedno tihi teden (trenutno imamo samo sliko, brez tona).Sedaj se pogavarjava sicer samo vsakdanje, nujno potrebno stvari za funkcioniranje družine in zaradi otrok. Jutri sva povabljena na praznovanje rojstnega dne. Mislim, da se to jutrišnjo noč najin tihi teden zaključil. V začetku zakona sem ob vsakem prepiru jokala in bila zelo žalostna, danes mi včasih paše tišina in mir. Potem je spet veliko energije, tudi med rjuhami veliko več strasti in želja. Drugače pa sva veliko skupaj in mislim, da kar dobro funkcionirava in se tudi po 24 letih znava zabavati. Vsako leto si privoščiva tri dni solo dopusta, kar nama obema dobro dene. Imava se rada, pa tudi kregatii se znava. Skregava se za brezvezne stvari in vsak stoji na svojem bregu. Ne znava pa peprira zgladiti z pametnim pogovorom, ker verbalno nobeden ne popušča. Tako imava za nekatere stvari vsak svoje mnenje že 24 let. Vendar potem življenje gre svojo pot poskrbi da se zadeve uredijo, dokler problem zopet ne nastopi in potem zopet tihi dnevi... Moram pa priznati, da imam svojega moža še vedno zelo rada in v njegovi družbi zelo uživam. Imava dva sina, stara 23 in 13 let. lp sonce sonce51 Sporočilo je spremenil(a) sonce51 dne 20. mar 2009 22:41:53

21. mar 2009 0:04

Cila je zelo lepo napisala: " Drugače pa tiste z dolgim stažem svoje recepte ljubosumno čuvamo samo za domačo uporabo..." Midva bova letos imela 35 let... ojojjjj, kaj že toliko? Po tolikem času vidiš, da je vse minljivo... - zaljubljenost, ljubosumnost, strast, kreganje, skrb za otroke... Sedaj je pa nastopilo obdobje strpnosti, izpolnjevanje in spoštovanje želja drugega. Skratka, kot pravi Gogad - uživava na celi črti. Vsega se ne da povedati in napisati. Pozdravček!

21. mar 2009 6:43

gogad je napisal/a:

Punce z leti je sex vedno boljši... lp goga

 

A   misliš kot rariteta ? 

Cila

21. mar 2009 8:09

Goga, ti srecnica! Mene pa vedno boli glava Nena-morje

21. mar 2009 9:00

Vanja_v_ZDA je napisal/a:

Men pa tale o parketu ni všeč... [pika] Vanja

To je krajša verzija nečesa, kar sva imeli že enkrat z darling mamamio v komunikaciji. Gre za to, da bi moral imeti vsak človek toliko rad samega sebe, da bi že v začetku zveze znal povedati, kaj mu je okej in kaj ni - ker se takrat bolj prilagajamo, kot kdajkoli kasneje. In potem je nastala metafora o parketu: trasiraje temelje in pod po katerem hodiš, potem bo pa šlo (niso fantje parket, bognedaj). Se mi pa zdi, da smo punce premalo spretne pri trasiranju temeljev - žensakm je kar njihov moški naenkrat središče njihovega vesolja (halo, punce, ve ste središče vaših vesolj, nihče drug, never), potem so še otroci in potem se punce nekaj zaženemo v to, da bi ja vsem ustregle - in jasno, okolica logično sklepa, da je osnovni smisel servirne punce to, da drugim streže, zase pa nič ali malo vzame (zahteva pa sploh ne).....In se potem čez kakih deset, petnajst let prezgodaj utrujene punce počutijo ogoljufane in gledajo tako neverjetno, ko jim poskušaš dopovedati, da se naj postavijo zase, če hočejo, da se bo sploh kaj postavilo.... A je zdaj jasno. Skratka, če ne "položiš parketa" na začetku, potem ti "postaneš parket". Vendelina jr.

21. mar 2009 9:57

Jaz se ne strinjam s tvojo teorijo, Vendelina. Praviš: ...ve ste središče vaših vesolj, nihče drug... potem so še otroci.... Vsaka ljubeča mama ve, da je njeno vesolje predvsem in zgolj OTROCI. Kar se pa moža tiče, odvisno od vsake posameznice, kdaj in na kakšen način se zaveda kam spada, kako se postavi zase in kakšno komunikacijo naveže z možem. Prav zaradi takega mišljenja je danes toliko zvez po treh letih zakona v malori, potem sreča drugega in čez pet mesecev pravi: "To je ono pravo!" Halo!!!! Ko pa gledam zadnjih 10 let okrog sebe, pari, ki so mi blizu... nečakinje, nečaki, moževi nečaki... pravzaprav bodo moški potrebovali "8. marec". Pozdravček!

21. mar 2009 9:59

Ne skušaj ga spremeniti ,ne pusti se spremeniti,to je moj recept ki drži že 37 let.Sedaj je moj zakon utečen vlak ki vozi razmeram primerno in je čisto uredu!!!!!Uživajmo pomlad,ki boječe stopica v našo deželo. adalbert

21. mar 2009 10:00

Pa še resno. Doslej sem se hecala, ker sem vprašanje, zaradi načina, kako je bilo zastavljeno, dojela bolj kot provokacijo, ne pa resnično stisko.  Sicer še vedno ne vem, kako je s tem, ampak ker je tu kar nekaj resnega bralstva, se spodobi tudi resno mnenje. Ne iz knjige, iz lastnih izkušenj in iz opazovanja okolice. Saj, da bi se kdo zamislil nad tem, se ne slepim, ampak, kdo ve?

Prične se že z  izbiro partnerja. Spoznati ga je treba v več situacijah, da se odkrije njegov karakter in si ne zatiskati oči pred napakami. Človek se v svojem bistvu ne spreminja, načrt, kako bomo partnerja spremenili je  popolnoma nerealen.  Če mislimo, da bomo z njim  lahko živeli šele, ko ga bomo spremenili po svoji želji, bolje da se ne odločamo za skupno življenje.  Če mislimo, da bomo njegove napake s časoma lahko sprejeli, je treba v to biti zelo gotov.  Težave v partnerstvu imajo pogosteje  ljudje, ki so zelo zazrti vase. Ki se ne poglabljajo v druge ljudi in vse merijo s svojim vatlom. Ne znajo sprejeti , kaj  je  partnerju v resnici všeč, kaj ga moti, kaj želi (karikiran primer je Fina gospa). Tako bodo tudi vse pozornosti in odrekanja zgrešila svoj cilj, ker bodo po meri dajalca, ne prejemnika.

Potem pa: pogovor, tudi špetir, če ste znata pravi čas ustaviti,  razumevanje, potrpljenje in razdajanje.  Upoštevati  je treba, da vsak svoj prispevek dobro pozna ali celo precenjuje, partnerjevega truda pa ne zaznamo vedno ali ga minimaliziramo.  Kadar mislimo, da je naš delež 60 : 40  je navadno 50:50, ravno zaradi prezrtih partnerjevih naporov, ki jih jemljemo kot nekaj čisto samoumevnega.

Vse to pa gre le, če imaš poleg tega partnerja rad.  Da si vesel, ko je vesel on, da ti mala odrekanja v njegovo korist niso v breme, ampak v zadoščenje,  da mu iz srca želiš pomagati, ko je žalosten in v stiski, da si ob njem, ko te rabi. Fizične nežnosti niso s tem nujno povezane,  zato meni besede »rad te imam« ne pomenijo nič manj, ali celo več kot »ljubim te«. Itak niso važne besede, ampak dejanja. Pa da v zvezo stopaš z realnimi pričakovanji, da ljudi brez napak ni, da imaš lahko osebo rad (ali jo ljubiš) kljub napakam in ne zato, ker jih nima.

Zato inteligentka, če pravi, da te ima rad, da te pa ne ljubi, imaš vseeno lahko  dobre izglede, če seveda  lahko sprejmeš pomanjkanje romantike.  Najmanj kar je, je fant iskren. Mogoče so le tvoje zahteve prevelike?

Cila