Recept za dolg in dober zakon

21. mar 2009 10:42

Mislim ,da Vendelina jr. ima kar prav.Midva sva se poročila pri dvajsetih,imela dva otroka,enega za drugim.Kot pravijo da je kritičnih prvih sedem let,je tudi res.Takrat se prilagajata eden drugemu.Če takrat ne postavita pravih temeljev,ni prav.V zakonu je kreganje,popuščanje,pogovori,ljubezen,strast,vse normalno,drugače je zakon preveč dolgočasen,kar pa tudi ni dobro.Toda punce,problemov se NIKOLI ne rešuje v postelji.Glavoboli niso za tja.Midva sva zmeraj reševala probleme sproti,brez kakšnih tihih dnevov ali tednov.Tudi otroci so se tako navadili in še danes se znamo o vsem pogovoriti in razrešiti vsak problem.Z leti se ljubezen umirja in poglablja,seks je bolj umirjen,celo boljši.V 37.letih zakona sva se zelo navezala eden na drugega. Za dolgoletni zakon je potrebno veliko ljubezni,spoštovanja in skrbeti eden za drugega. ITA RINA

21. mar 2009 11:30

Fantki ponavadi pioslušajo pravljice: pogumen princ se bori s zmajem in osvobodi princezo, se poroči in živijo srečno do konca svojih dni. Ko odrastejo, v resničnem življenju princez ni, poroči se pa s zmajem.

Jaz pa nisem ravno pravi tip, za dajanje receptov za uspešen zakon, kvejčemu kakšno pripombo, kaj naj človek ne naredi v zakonu. Imam se za " srečno ločenega "  že enih petnajst let, pa vendarle, nekaj misli, nobenih receptov.

Ko dva ( mlada ) človeka planirajo skupno življenje, večinoma niti ne vedo kaj pravzaprav pričakujeta. Rad se zgodi, da " vpadejo " v življenje: otro(k)ci, vrtec, stanovanje, odvisno od dohodkov tudi eksistenca....... in čez nekaj let, se začnejo spraševat kam to vse skup pelje. Nobenih izletov v eksotične kraje, nobenih sanjskih počitnic, večkrat se zdi, da so vsi okoli prišli do večjega kosa pogače ( ali torte ). Lahko, da je en od partnerjev bolj agresiven in se postavi za sebe, kar pravzaprav v glavnem pomeni da partnerja obtožuje.....česar že, in lahko se zgodi, da je zveze konec. Potem mal " zaživijo ", začnejo skakat po tujih posteljah, hvalijo se kako jim gre fajn...........

Po moje je zakon odrekanje in dajanje. Ničesar ne delaš iz obveze, ampak zato ker rad ustrežeš svoji familiji ( partnerju, otrokom, sorodstvu, tudi znancem in prijateljem ) in v tem vidiš srečo. Če nesebično devaš vse se ( to sem pa prepričan ) tudi povrne in to večkratno. Ženske ( pa tudi moški ) iz Vendelininega posta, so sicer samozavestne, znajo se postavit za se, bojim pa se da večinoma končajo same v praznih stanovanjih, zagrenjene, samozavestne do kraja...........

Kaj pa en drugačen pogled: kaj pa če je vse del enega načrta ( naj bo vesoljni, postavljen od neke " višje inteligence " ali če ste religiozni, od Boga ). Mi smo le igralci v igri, ki je že napisana in nam ostane le, da igramo igro do konca, scenarija ne poznamo, pa niti ne vemo kako se bo vse izšlo. Se pravi, da imamo svojo usodo, kar koli počnemo ji ne bomo ubežali. Morda smo mi, " brodolomci " v zakonu del scenarija, da se drugi, ki so v zakonu mal zamislijo.

No, ja, lepo razmišljanje od nekoga, ki zna razložit, zakaj magična krogla deluje.

ežoj

21. mar 2009 11:32

jaz bi pa samo to dodala:ne može nam niko ništa jači smo od sudbine, mogu samo,da nas mrze oni što nas ne vole:P poročena 20 let imava 4 krasne otroke in to je to!:P Lp Ayla

21. mar 2009 11:41

Ežoj, še en dokaz, da je starost (pardon na izrazu), tako prekleto MODRA. Polepšal si mi dan, znal si moje misli stipkat na računalnik. No, prav, jaz sem pa med tem zelje dinstala (pa se mi je zaradi računalnika malo zakurilo). Pozdravček v hladno soboto!

21. mar 2009 12:25

 Ežoj .

Cila

21. mar 2009 12:41

Ups, saj sem vedela, da bo treba obnavljati tisto o središču svojega vesolja. Moj point je, da če se človek (neodvisno od spola) nima zadosti rad, potem naj za božjo voljo najprej nekaj naredi na sebi in naj potem šele kombinira partnerske zveze in svoje potomce. Ne bodo ne partner ne otroci napolnili praznin, ki jih sami ne napolnimo (in hrana jih tudi ne bo). Je nekaj o tem rekel ežoj. Glede "otrok, ki so središče maminega življenja" - meni je tole malo cankarjansko in malo slovansko preforsirano. Nekako mi je tole pol koraka od tiste materinske ljubezni, ki se nikoli ne zna ustaviti in v bistvu že najeda vse okoli sebe.....(ali pa je to deformacija, ker sem videla precej takih primerov). Anyway, sama sem bila deležna bolj "skandinavskega" pristopa in mi je slednji bliže. Vendelina jr.

21. mar 2009 14:24

Vanja_v_ZDA je napisal/a:

Men pa tale o parketu ni všeč... Vanja

 

Vanja, razumi no malo heca. Punce so v glavnem vse napisale, kaj bi jaz za njimi ponavaljala, pa sem malo kibicala?  Saj brez humorja tudi zdravega zakona ni, tako kot brez dobrega seksa ne. Ta je pa lahko dober tudi 30 let, se  pa, tako kot odnosi med partnerjema, tudi spreminja. Da ne postane rutina, ker rutina ubija.

In ljubši mi je izraz "rad te imam" kot "ljubim te". Pač ne maram visoko zvenečih fraz, ljubše so mi tiste  preprostejše, ki dajejo tudi več širine, in"rad te imam" je zame ena takih. Izraz "ljubim te" meni zveni, kot da bi imel nekdo plašnice na očeh, ki malce omejujejo vid.

 

Otroci in mož so lahko središče sveta, ampak samo zadovoljna mama in žena jih tja lahko postavi. Vsaka zase pa ve, kaj jo naredi zadovoljno. Včasih pač traja, da si pride na jasno, in pri tem je pravi partner lahko v veliko pomoč.

 

Univerzalnega recepta za srečen zakon ni, smo si preveč različni med seboj. Bi se pa strinjala, da ne skušajmo spreminjati partnerjev, raje se en drugemu prilagajajmo. In ne pričakujmo od drugih tistega, česar sami nisimo pripravljen storiti. 

 

Midva sva zmogla skupaj prebiti 30 let, letos jih bo 24, kar sva poročena. Bomo videli, ali bo zlata poroka ali ne ...

 

Mamamia

 

mamamia

21. mar 2009 15:14

dragička je napisal/a:

Jaz se ne strinjam s tvojo teorijo, Vendelina. Praviš: ...ve ste središče vaših vesolj, nihče drug... potem so še otroci....Vsaka ljubeča mama ve, da je njeno vesolje predvsem in zgolj OTROCI.Pozdravček!

 

Kaj pa potem, ko tile vesoljni otroci odrastejo? Mama pa v večno depresijo in noben partner za otroka seveda ni dovolj dober. Sama sem prepričanja, da je otroke važno usmerjati, jim dati moralno podlago in seveda meje kaj smejo in česa ne smejo. Pa pokazati jim moramo, da jih imamo radi in jih naučiti, da imajo sami sebe radi.

Stvar je v tem, da bo mož (hopefully) ostal pri roki tudi, ko bodo otroci odleteli iz gnezda.

 

Vendy, mamamia: Tole zadevo o parketu sem vzela kot vic. Res je da tisti, ki sami sebe ne spoštujejo dovolj postanejo parket, ne glede na spol. Brr, že sama ideja, da bi bila poročena z nekom, iz katerega bi lahko naredila parket, me strese. Midva še vedno hodiva po oblakih.

 

Mamamia, midva sva sicer prešaltala na "Luv ya" in na vprašanje, You love me, honey? I get  the answer:  Let me to show you.

 

 

Vanja

Sporočilo je spremenil(a) Vanja_v_ZDA dne 21. mar 2009 15:19:13

21. mar 2009 16:20

Po moje je zakon kot ena koalicijska pogodba - obe strani se morata dogovoriti o smislu, ciljih,, načinih dela, protokolih..itd...sobivanja (to mislim v smislu zadostnega medsebojnega spoznavanja pred zakonom) in potem od tam naprej delovati v isto smer. Ob tem je pa vsak zakonec še vedno samostojna stran, ki deluje na svoj način in zasleduje tudi svoje interese. Sem in tja med "Kresalovo" in "Golobičem" čisto normalno lahko tudi malo "poči", pa nič hudega - dokler temu sledi dodatno usklajevanje in poenotenje. Pri nas zadeva deluje 31 let in v vsem tem času ni bilo želje po odstopu od "pogodbe". Žal mi je, da toliko zakonov propade - dostikrat iz smešnih razlogov, trme, sebičnosti. Včasih mislim, da deklice preberejo preveč ljubezenskih romanov. Potem pa zares verjamejo, da bodo s poroko dobile dosmrtnega oboževalca, ki ga bodo vrtele okrog malega prsta. Žal fantki niso brali teh reči. Oni so prepričani, da se po poroki ni več treba truditi, saj je njihov plen ujet. Lisa

21. mar 2009 16:34

Lisa, ti si tako duhovita lady, komplimetni. Vendelina jr.