9. mar 2009 11:39
No tudi jaz navdušenja nad Wernerjem ne delim popolnoma nič, a pobudnici tele debate dajem vso pravico da ji je všeč. Rada bi samo napisala nekaj vrstic o tem, kako so me ozdravili manije, imenovane Il divo. Lani sem bila vsa pri luftu, ko sem moža nafehtala, da mi je v naprej, za 20 obletnico poroke kupil karte za Il divo v Tivoliju. Komaj komaj smo jih dobili, seveda ni nikakršne možnosti da bi izbiral lokacijo karte (če seveda ne plačaš VIPa, pa še tam je to zgolj območje), tako da smo po moje imeli najslabše možne sedeže (druga vrsta tribune, najbolj skrajno oddaljena od odra), nad glavo so nam divje šumeli ventilatorji (mislim da klime Tivoli sploh nima), slišnost in kvaliteta zvoka je bila obupna. Bilo je divje vroče, nagužvano, lulat so spuščali po eno in po eno osebo, vode seveda nisi smel imet s seboj. Oni pa.. jaz sem jih doživela, kot bi gledala video posnetek. Brezhibno, mehansko, vsaka kretnja, vsak korak naštudiran, zapoje eden, pridruži se mu drugi, zapojejo vsi štirje...Kot bi doma gledala njihov DVD (še isti vrstni red komadov je bil), samo bistveno manj udobno mi je bilo... Pustili so me hladno in od takrat jih nisem doma niti enkrat več poslušala. Kolegica, ki si je špogala vip karto je bila čisto očarana, ker je sedela v drugi vrsti pod odrom in je bila deležna njihovega neposrednega "čara". Žal do nas plebejcev pod ventilatorji ni segel.
Evo to je moja zgodba o Il divo. Ozdravljena za vedno.
Vsak dan eno kastrolco smeha vam želi Tinca