Kuharica v rubriki nlp-ja

17. maj 2009 23:40

Cellnet, o producentu so govorili tukaj po tv enkrat.

V londonu že dolgo nisem bila, no, 1993/ga nazadnje, ko je bilo za zajtrk res to, kar sem napisala zgoraj. Za naju, ki sva šla tja iz Švice, je bilo to kar šokantno. Sem pa jedla pri nekem Italijanu špinačne ravijole v orehovo smetanovi omaki. Še vedno se spomnim okusa in jih naredim vsakih nekaj let enkrat.

In, kot sem napisala, je bil res star štos. Je pa po moje držalo kot pribito.

 

Vanja

18. maj 2009 0:01

potem pa moraš kaj spet it... ;) sploh zdaj, ko je funt tako globoko padel... ja, verjamem, da je bilo šokantno. jaz sem bil prvič v londonu enkrat konec 80ih in sem imel podobno izkušnjo. vendar so angleži resnično veliko naredili na svojem kuhanju. če že ne v povprečnem domu, kjer še vedno kraljujejo pogrete ocvrte zadeve iz najbljižje trgovine ali pa indijski take away. pa na splošnem nivoju restavracij, kjer se je imenitno. celo supermakerti so prava gurmanska poslastica... in odločitev za sendič je približno taka "nočna mora", kot naročilo kave v seattlu. jaz sem kar pogosto v londonu in parizu in verjemi, da če v parizu zaviješ "kar nekam" imaš strašno veliko možnosti, da bo tudi "kar nekaj", pa ne glede na vso famo o francoski kuhinji... in nigella je kul, je del te angleške preobrazbe, kjer je kuhanje veselje in kjer iz dobrih sestavin skuhaš enostavne obroke hrane, kjer se mešajo vplivi nekdanjega kraljestva, kjer sonce nikoli ne zaide... in pri tem nahraniš sebe, družino in prijatelje. ;) skratka sem fen ;) cellnet

18. maj 2009 0:23

cellnet, francoska kuhinja je bila zame do neke mere malo overrated. Zaradi relativne kompliciranosti priprave se tudi ni razširila tako kot italijanska, ki je prav okusna in easy to make. Kaj pa vem. Včasih si mislim, da so francozi kompliciranost bolj povdarjali, kot je treba. Švicarska kuhinja tudi ni kar tako, pa res ni kaj preveč znana. Sem pa slišala, da se je tudi v Zuerichu precej spremenilo. Sicer ne v kavarnah in slaščičarnah (tu se na srečo držijo tradicije), ampak v restavracijah.

Tudi Ameriška hrana je doživela pravo preobrazbo, vsaj v restavracijah in na TV. Veliko mojih znancev in prijateljev še vedno ne zna narediti kaj res posebnega. Izvrstno peče samo tu pa tam kakšna, ostale tako kot jih uči Sandra s svojim semi-homemade: Kupi cheesecake, kupi pumpkin pie, zmešaj oba nadeva in Voila! imaš pumpkin cheesecake! Jak! Včasih se mi zdi, da so čisto preveč vljudni, da bi na glas povedali, da je cesar brez oblačil.

Tudi naše mesto je nerazpoznavno v primerjavi s tem, kakšno je bilo, še posebej kar se ponudbe hrane tiče. Mislim, da se je svet v zadnjih 15-ih letih če bolj pomanjšal, kar je, sploh za nas sladokusce (gurmane) neizmerno razveseljivo.

Vanja

18. maj 2009 0:44

prav imaš. zadnjih 15 let je definitivno ena svetovna kulinarična revolucija. in mi je všeč tako. če bi le malo bolj oplazila tudi našo domovino pod alpami... ;) jaz sem načeloma ljubitelj francoske kuhinje, če ne zaradi drugega, ker je nakakšen leksikon tehnik in načinov priprave hrane. če znaš skuhati kaj kompliciranega francoskega, vključno s telečjim "sokom" in čim podobnim se lahko lotiš vsakršne kuhe. meni je prav domača francoska kuha zelo všeč, ker iz relativno preprostih in poceni sestavin skuhaš vrhunski obrok. a nisi nekje reklamirala "beouf bourguignonne"? ;) ampak, če že moram izbirati med tremi oddajami (mogoče, jih je več, se opravičujem morebitnim oddajam, ki sem jih spregledal) v naši preljubi domovini, ki so namenjene kuhanju, od tega dve domače dvomljive produkcije, vsekakor glasujem za nigello. vsaj malo vetra v zatohle slovenske kuhinje, samo škoda ker večinoma gledalke ne razumejo, kaj jim nigella ponuja... ;) ps. še sreča, da je confiserie spruengli vedno enaka! cellnet

18. maj 2009 1:24

Cellnet, Naslednjič, ko boš v Zuerichu, moraš k Schober-ju. V niederdorfliju je, na levi strani, če greš od Central proti Belleveu-ju. Od vseh, kar sem jih obiskala, je ta še vedno echt tako, kot je bil, verjetno 100 let nazaj. Vsa Zueriška gospoda se zbira tam, veliko tujcev jo pa zgreši, ker je, kako bi rekla, skoraj "hole in the wall". No, s plastičnim vetrobranom ne izgleda preveč spodobno, ampak atmosfera in sladice so pa, o-ho-ho.

Beouf bourguignonne, seveda ga na veliko reklamiram, bi verjetno večkrat delala, pa ima moja boljša polovica čisto navaden pot roast (mimogrede, kako se reče pot roast po slo) ali pa Osso bucco dosti raje. Ne vem, kaj je narobe z njim.

Tudi tehnika ima seveda svoje mesto v kuhinji. Saj še veš, kako navdušena sem bila nad brioši. Tako rekoč iste sestavine so s precej kompliciranja naredile tisto ta pravo. Zdaj delam tudi moj Guglhupf po francoski tehniki, kar s starim receptom in je veliko boljši kot prej. Pred krakim sem dobila knjigo #2. Čez 30 dni grem pa na morje!!!

Drugače si pa res želim, da bi bila za mizo s kritki Iron Chef Amerika.  Enkrat sem na podoben način jedla pri "veleslavnem" Joel Robuchon-u v Vegasu discovery menu in dobila servirano nekaj, kar si nikakor nisem želela. Kako naj povem, kalorična vrednost večerje je bila 0. Pa imam sicer kar dober želodec.

 

Vanja

18. maj 2009 8:55

Kar je res, je res. V Londonu so v zadnjih dveh desetletjih naredili ogromen korak. Se spomnim totalnega šoka, ko so v eni kao italianjski zadevi na Coventry g. servirali paradižnikovo polivko, v kateri je bilo toliko moke, da se skoraj še ni stopila....je bilo leto 1990 in potem totalno novega sveta na dokih, River Cafe in te stvari, leta 1997 si tja še prišel brez enotedenskega naročila. Ampak v primerjavi s Francijo si pa mislim takole: resda v Lodonu dobro ješ, ampak to je kulutra velikega mesta. Se človek pelje deset kilometrov ven (kar je tehnično, še vedno London), pa ti bo že po zraku smrdelo po fižolu in klobasah za zajtrk in fish-n-chipsom za malico in paniranih ribjih palčkah....Ko prideš pa na "podeželje" te pa kvečjemu osrečijo še s kakšno čudno ovčetino in tistimi sendviči s čebulo in trdo kuhanimi jajci (pri katerih ima rumenjak tako belkasto-bež-sivkasto barvo), tako da moraš pobegniti k lokalnemu Azijcu, ki ima gostinstvo, če hočeš vsaj kaj pojesti. Po drugi strani se je treba pa v Franciji salamensko potruditi, da bo človek našel kaj, kar bi mu žalilo brbončice. Tam razumejo kuhanje kot nekaj, kar mora znati vsak za zadovoljitev svojega lastnega hedonizma in hedonizma plemena. "Če že jem, naj bo dobro," je pristop, ki omogoča, da vsak veselo kombinira tisto, kar ima in si ne razbija glave s tem, kaj mu manjka, da bi naredil perfeltno jed. In na ogromni vojski amaterjev, ki imajo veselje do kombiniranja s hrano, je jasno, da se lažje rekrutira veliko kuharskih mojstrov. Kako pa potem oni to svojo veščino piarovsko prodajajo, je pa druga zgodba. Oziroma, tako vidim kulinarično kondicijo na temelju svoje izkušnje - sem v obeh državah živela slabo leto, je nekaj ostalo... Problem našega kulinaričnega prostora je genialno opisal Goran Vojnović (sem dala link na kolumno v topicu o Vegeti). "Ni za živu glavu" ni kuharica dopustila, da bi se v njeno standardno kuhanje prikradlo kaj novega. In tako desetletja in skozi generacije. Tule se večkrat pojavi kakšno vprašanje v stilu "nimam lešnikov, a lahko dam orehe?", ki ga ne postavljajo zgolj mladi ljudje, ki so drugič v življenju za štedilnikom. To vprašanje v bistvu odraža strah pred lastno kreativnostjo in strah pred reakcijo publike, v stilu ali jim bo nova jed všeč (pa dobri bog, tole se doma kuha, če ima kdo boljšo idejo, tule je kuhalnica, pa zagrabi!).....punce in fantje, če ne boste suvereno preizkušali novih stvari (čisto vse ne uspejo, pa kaj potem), potem niti Nigella, ne Jamie, ne Gordon, ne whoever....niti tale forum iz vas ne bo naredil spodobnih amaterskih kuharjev. Vendelina jr.

18. maj 2009 9:17

Mladenič, ki je v včerajšnji številki Odprte kuhinje sestavljal jedilnik, je za moje pojme prav lepo opisal vse te nacionalne kuhinje. Iztok Prosen je njegovo ime.

Loni Makaroni

18. maj 2009 23:12

@vanja no schober bom pa preiskusil, ko bom naslednjič v zuerichu... sicer se spruenglija razveselim že na letališču! ;) včasih prav vzamem let čez zuerich, samo zaradi luxemburgerlijev :) prevod za pot roast? kaj meniš o dušeni pečenki? drugače pa pri "veleslavnem" JR še nisem bil razočaran. v atelierju v parizu je vedno vrhunsko pa čeprav še vedno zelo casual... se pa načeloma vedno izogibam raznim slow food, discovery, tasting ali podobnim menijem... :) naročim kar mi paše in redko sem razočaran. @vendelina kdaj si pa ti bila nazadnje v angliji? ;) no ja... saj vem, da najbrž pretiravaš to make a point :) ampak vseeno, če pomisliš kam so prehodili od 80ih, ko so zares sloveli po najslabši hrani je zdaj pravo veselje obiskat združeno kraljestvo in ne samo v london... :) in verjemi draga vendelina, da znajo francozi oz. bolje rečeno francoske restavracije še kako užaliti brbončice. in to tudi govorim iz izkušenj, saj če seštejem vse svoje obiske in podaljšana bivanja z lahkoto pridem nad 52 tednov v vsaki. francozi izubljajo gromozansko prednost. se pa totalno strinjam s tvojim zadnjim odstavkom. kuhinja je prostor za sprostitev in kreativnost in če ji dodaš še malo znanja zagotovo uživaš v kuhanju ne le ti ampak tudi tisti, ki jim hrano postrežeš. ampak saj som tudi taki, ki uživamo in si upamo dati kaj novega na krožnik... pa ali buljimo v odprt hladilnik 22 sekund ali pa tuhtamo ekološko zavedni ob zaprtem... ;) nigella je koncept, ne je jemat dobesedno ;) cellnet

18. maj 2009 23:33

Celnet, ne razumi me narobe, hrana pri JR je bila odlična! Za discovery meni sva se odločila zato, da sva preizkusila čim več različnih zadev. Bi rekla, klein aber fein! Samo nekaj je imelo nek "bug". Joj, luxemburgerlji pa meni ne grejo. Trufftorte je pa vse kaj drugega.

Vendy, tako je več ali manj povsod, kamor greš. Malo večja mesta, moje ni večje od Ljubljane, imajo res dobro ponudbo, ko se pa zapeljš pol ure iz mesta, je pa čisto drugačna zadeva in je najboljša hrana v kakšni Mehiški luknji s petimi mizami (pa ne mislim žaljivo).

V Franciji in tudi Italiji, verjetno tudi v Španiji (tam že doooolgo nisem bila) je tako, da dobiš dober obrok kjerkoli že zato, ker je njihova osnovna hrana fantastična. Imam pa prijatelja, ki je kuhar v slo in se je pritoževal, da ponudba v njegovi restavraciji ni prišla na malo višji nivo (pa je poskušal), ker so pač vsi zahtevali krajnsko z zeljem ali pa dunajski zrezek. Tudi njegovi gostje so hoteli "dobro domačo hrano".

 

Vanja

19. maj 2009 9:12

@cellnet, da se ne bova šla tule tiste igrice, kdo ima "daljšega", to je tako blesavo. London (v katerem sem bila zadnjič lani oktobra za en podaljšan vikend) je eno, the rest of the England je pa po življenskem stilu nekaj povsem drugega. In jaz nisem govorila o ljudeh, ki so profesionalni kuharji, govorila sem o splošni kulinarični kulturi. In splošna kulinarična kultura v Britaniji ni bogvekaj. Če bi bila, potem verjetno Jamie Oliver ne bi bil težke bitke o tem, kaj kuhajo v britanskih šolah (kar smo videli tudi na tevejki). In ko se gre malo naprej v angleški countryside npr New Forrest (znan po tem, da tam posnamejo večino filmskih exteriorjev, ker najmanj dežuje), tam dobiš klobasice in fižol in solato v polivinilu in ribje palčke v kartonih in to ljudje kupujejo in to tudi jedo. Če greš pa malo proti severu (in tu me bo res štrafnilo, ker že celih šest let nisem bila na tistemm koncu, zna biti, da se je blazno spremenilo), je pa še slabše. Hvala bogu, Indijci so povsod, se člove lahko vsaj naje... Fenomen izvrstnih kuharjev v Londonu je še vedno londonski fenomen (to je vendar mesto, v katerem je več kot 10 milijonov ljudi od vseh koncev in se da nagovarjati različne segmente, ostali del je pa bolj dolgočasno homogen), na ostanek dežele pa se to ravno ni prijelo. In tudi pri Franciji sem govorila o splošni kulturi, ki pa je totalno drugačna od britanske. Je nekaj v francoski maniere de la vie, da brez kakega silnega rešpekta stvari predrugačijo in so vedno originalni. Kultura, ki je čisto po svoje predelala latinščino, kultura, ki je vedno znova predelovala literarne formate (več ali manj so si vse literarne oblike, ki jih poznamo še danes, izmislili v Franciji), kultura, ki si je, konec koncev, izmislila Novi vek, je seveda skozi stoletja negovala to, da si pač njeni člani upajo stvari predrugačiti. In to pušča sedimente tudi v najbolj prostodušnih ljudeh. Tudi gospodinja najbolj preproste pameti ne bo imela nobenih problemov, da ne bi poskusila kakega novega recepta, medtem ko bo južnoslovanska ostala pri svojem in "ni za živu glavu" delala drugače, britanska bo pa pri tem itak čustveno hladna, ker je že poprej kupila ribje palčke v kartonu in endivjo iz vrečke in ko bo pleme lačno, bodo že pojedli.... Vendelina jr.