Rak želodca

Pozdravljene,

obračam se na vas, ker sem se znašla v zelo neprijetni situaciji. Očetu so odkrili rak želodca, takoj operacija odstranitev tričetrt želodca vse poteka v redu, odpust in čakanje na izvid. Izvid dočakamo in je seveda pozitiven(stadij IIb) v ponedeljek onkološki Ljubljana, kemoterapija in obsevanje.

Obdajajo me občutki groze, straha, bolečine v želodcu, sem brez kakršne volje do "svojega življenja" samo razmišljam, berem vse kar je povezano z njegovo boleznijo, nevem kako bo prenašal kemoterapijo, miljon vprašanj mi roji po glavi.

Če ste imeli podobne izkušnje, vas prosim za pomoč, da lažje prebrodim in prehodim to težko pot.

Hvala!

lp, pinka

18. feb 2009 20:25

Pinka žal mi je , da si se znašla v taki situaciji. Žal ti kaj drugega kot nekaj spodbude ne morem posredovati, ker nisem tega doživela, sem pa prebolela eno drugo obliko raka, tako, da ti svetujem, tebi in tvojemu očetu : GLAVO POKONCI IN MISLITE SAMO POZITIVNO, čeprav vem, da je v tem trenutko to težko. Čim hitrejše okrevanje in veliok dobre volje. Lepo in radi se imejmo ursa40

18. feb 2009 20:38

ursa40, hvala za spodbudne besede. lp, pinka

18. feb 2009 20:38

pinka delaš vse nekako po "pravilih" se informiraš in nekako veš kako bodo stvari potekale,... tako da lahko tebi in tvojemu očetu, zaželim, naj bo kratka ta trnova pot in da bi se življenje kmalu vrnilo v ustaljene tire! sama se spopadam s podobnim, imam očeta ki je v zadnjem stadij (IV) kopb,... vse smo sprejeli in se borimo vsak dan sproti,.... stoj očetu ob strani, pogovarjaj se z njim o čemer koli, vrjami da bo vesel da ga bo kdo zamotil in ko boš dvignila telefon imej vedno pripravljeno vsaj eno temo za pogovor in potem boš videla zadeve stečejo,...npr. nikoli se nisem staršno zanimala za za zadeve ki zanimajo njega,ampak danes se pogovarjava o vsemu, od smučanja do malanja,... včasih ga na hitro pokličem samo da ga vprašam kaj kar bi mi lahko samo "on" ta trenutek povedal, npr: kaj pomeni viskoznost motornega olja (meni je čisto vseeno) njemu pa da občutek da je potreben in nam pomemben in to mu najvrjetneje daje tudi eno iztočnico, zakaj nadaljevati z borbo,...ko pa se je njegova bolezen poslabšala smo mu kupili-"podturili" kužka takrat maltežana in tudi to je pomagalo,.... ne vem kakšen odnos imata, ampak zate bo vedno tvoj oče in vedno ga boš imela srčno močno rada, daj mu to vedeti in nikar mu z ničem ne daj misliti, da se poslavlajš, lahko kar tako prideš k njemu na obisk in rečeš, bilo mi je dolgčas,... vglavnem vem da sem razpisala, ampak kot sem rekla imava podobno situacijo,... moj nasvet NIKOLI SE NE VDAJ! probaj tudi med over.net ali pa nebojse.si, ta zadnji je pravzaprav namenjen za depresije, stiske in podobno, ampak tam so ljudje ki so ali pa preživljajo podobno,... srečno tebi in tvojim! plopsa

18. feb 2009 21:00

Hvala plopsa za izčrpen odgovor. Veliko zdravja in volje tebi in tvojim. lp, pinka

18. feb 2009 21:49

Ko stvari stečejo, nikoli ni tako hudo, kot si človek predstavlja. Ta nova zdravila za kemoterapijo so bistveno bolje prenosljiva kot stara. In stadij IIb se sploh ne sliši slabo.

Osebnih izkušenj na srečo nimam, ampak ti samo svetujem: držite skupaj in vzemite dan za dnem, pa bo šlo!

Nasja

18. feb 2009 23:54

Joj plopsa sm se kr razjokala, ko sem prebrala tvoje nasvete..jaz na srečo podobne situacije še nisem doživela, lahko pa le svetujem, da držite glavo pokonci in predvsem pa glejte s pozitivne strani.. Želim vam ogromno volje, razumevanja in predvsem sončnih dni ;) sa_ sha

19. feb 2009 8:56

Pinka, zelo dobro te razumem, ker sem v tem trenutku v zelo podobnem položaju. Oče ima pljučnega raka in so mu konec lanskega leta v bolnici ob odpustu povedali, da so izčrpali vse terapevtske možnosti in da moramo biti pripravljeni na vse. Tudi jaz sem prebrala vse možno o tej bolezni, pa mi čisto nič ne pomaga, ker očetu ne more pomagati nihče. Zato sem se odločila, da bom delala tako, kot svetuje plopsa. Pomagati mami, jo malo razbremeniti in tako preživeti čim več časa, izvedeti čim več o njegovi mladosti, ga vzpodbujati, da kakšno stvar zapiše, da se ne bo pozabila, ker smo ravno v fazi pripravljanja nekakšnega družinskega zbornika, ga prositi za pomoč, da preusmeri misli. Pa veliko obiskov ljudi, ki jih ima rad in ga imajo radi - to ga vedno razpoloži. Tvojemu očetu želim, da bi bi mu kemoterapija pomagala. Veliko pozitivne energije tebi in tvoji družini. Mislim nate. akim

19. feb 2009 9:39

Plopsa, to si pa tako lepo napisala, da so mi solze stekle in se je makeup malo razmazal (sem popravila nazaj). Jaz v tem berem predvsem izpoved ženske, ki ima ta luksuz, da ima očija. Tistega očija, ki je najboljši oči, ki zna vse, ki je tista opora, ko vse ostalo propade, tisti oči, ki je lepil herbarije za domačo nalogo (ko so se nam zalepile strani skupaj in smo se histerično drle), tisti oči, ki nas je ob pol treh zjutraj pobral s kake študenstke zabave, tisti oči, ki vedno ve, kar mora reči in ki je že po barvi glasu v telefonu ve, kakšne volje smo in nas spravi v smeh, če smo bile žalostne, ....skratka, oči. The one and only. Tisti, ki zmore vse in ki premaga tudi bolezni in v osnovi ne moremo čisto verjeti, da lahko bolezen premaga tudi očija, ker kako bomo pa me na tem svetu, če ne bo več očija, h komu se bomo pa zatekle, če bo vse ostalo propadlo? Pinka, akim, plopsa, v osnovi ne vem, kaj je v sintagmi "očetova bolezen" hujše. To, da obstaja bolezen ali to, da lahko tudi oči zboli in da se moramo soočati z mislijo, da vsi enkrat odidemo in da bo oči tudi. Si pa mislim, da je treba ta koktejl žalosti in strahu oddelati s kakšno strokovno pomočjo in pogovorom. Če nič drugega, pri profiju se lahko vsaj brez cenzure razjokamo in smo malo šibke, če moramo že pred družino dajati videz, da smo močne (čeprav, očetje so nas naučili, da smo močne punce) Držim pesti za vas. Vendelina jr.

19. feb 2009 9:41

sa-sha, nikar ne jokaj, zdaj še ni čas zato, zdaj se veselimo, ker smo skupaj,... meni pomaga ena zadeva, dasi ravno nisem nevem kako verna, namreč razloženo mi je bilo takole (kot otroku) ne obstaja samo Bog, temveč tudi hudič in on je tisti, ki ljudem zadaja take bolečine, Bog lahko vpliva samo toliko, da to bolečino preloži na ljudi kateri so močni in to zmorejo "prenesti",... in mi moramo biti močni, ker kaj nam daje pravico, da histeriramo okoli bolnih in jih samo še bolj depremiramo in jih silimo v neprestano pričakovanje smrti, vedno je treba imeti zadan cilj, v našem primeru so samo kratkoročni,kot je npr. to kar delam jaz in moja sestra,..... torej danes je en lep sončen dan, čeprav je zunaj mrzloooooo in to je že razlog da smo vsi malo boljše volje! lp od mene za vse vas! plopsa

19. feb 2009 9:51

vendelina to pa ne velja zdaj si me pa ti spravila v jok!!! ja vse kar si napisala to je moj OČI in da tudi on me je učil, da je moč v meni in ne nekje zunaj in ker to vrjame je danes še z nami! p.s. nikoli nisem bila študentka, me pa je prišel iskat ob 2-h zjutraj 40km stran, ker mi ni vžgal moj yugec, in potem je tam na mestu samo svečke zbrusil, razdelilno kapo obrisal in yugec je zalaufal,(tudi to me je kasneje naučil :) pol je pa samo rekel tukaj maš 2jurja, pa še mal dotankaj ker čez eno uro ne bom spet ustajal iz postelje,... hahahhahaah še zdaj se nasmejiva temu! xxx plopsa