Rak želodca

19. feb 2009 10:09

Iz srca hvala, za spodbude, vaše izkušnje in predloge. Kjer je volja je tudi moč, pogumno gremo vsi naprej. lp, pinka

19. feb 2009 10:32

Vendelina, hvala za pozitivne misli. Osebno ne potrebujem strokovnjaka, ker se znam čisto dobro zmeniti sama s seboj, pomaga mi kakšen dober jok, da mi očisti dušo, potem pa naprej. Ne delam se močno, ker mi ni potrebno. Trenutno pa me potrebujeta oba, tako oče, kot mama, pa tudi sestra in najini družini prevzemata svoj del. S sestro pa sva realistki in se sproti dogovarjava in usklajujeva urnike, pomagava, kolikor lahko, toka pa ne moreva spremeniti. Želela sem malo potolažiti pinko, pa ne znam tako lepo napisati, kot nekatere. Plopsa, prav imaš, veseliti se je potrebno takrat, ko se še lahko in ohraniti lepe trenutke, ki ostanejo za vedno. Teh nam ne more vzeti nihče. Tusti, ki so nam blizu, živijo naaprej v naših spominih. Vsi vemo, da je smrt neizogibna, ko pa se nam bliža (nam ali našim dragim), pa bi jo radi še malo odgnali, malo odložili trenutek slovesa. Najbrž je to v človeški naravi nekaterih narodov. Indijanci, Inuiti, Tibetanci, pa še kdo, čisto drugače dojemajo smrt. Morda se bomo tudi mi kdaj to naučili. Moj pubertetniški sim pravi, da je življenje nevarno, da še nihče ni preživel. Veliko sonca danes in v življenju akim

19. feb 2009 11:31

Akim, zelo lepo si napisala. Vsak vaš post mi vliva novo upanje in nov pogled na situacijo. Hvala vam. lp, pinka

19. feb 2009 14:00

Pred leti sem se tudi sama srečevala s podobno zgodbo. V dobrem letu sem šla čez vse faze očetove bolezni, tudi tiste, zadnje. Bilo je hudo, a če imaš ob sebi ljudi, ki ti ponudijo ramo, ko jo potrebuješ, ki te poslušajo, boš zmogla. Enako pa velja tudi za očeta. Zdaj ne potrebuje ob sebi jokajoče družine, pač pa vzpodbudo, voljo, tudi ramo za zjokat, če hočeš. Sama sem se spraševala, kje so meje mojih moči. Ko je treba, so neskončne. Po dobrem letu boja je moj oči omagal. Ko je odšel, sem imela 45 kg, kar 15-20 kg manj, kot ponavadi. Dobesedno sesula sem se po skoraj mesecu dni. Ko sem že mislila, da ne bom zmogla brez strokovne pomoči, sem zanosila. Sine se je rodil dan pred prvo obletnico očetove smrti. Isti dedek, ne samo vizualno, pač pa tudi karakterno. Pozna ga samo po slikah in iz naših pripovedi. Pred časom je dejal, da je moral biti dedi pa res fejst dedec, ker je njemu naredil prostor. Kar milo se mi je storilo. Tudi ko naši najdražji odidejo, nam ostane nekaj, kar je samo naše in česar nam nihče, nikoli ve more vzeti. Spomini! Drži se, to je vse, kar ti lahko rečem! Srečno!! jana

19. feb 2009 14:28

Jaz sem se še enkrat razjokala..... Vendelina jr.

19. feb 2009 21:26

Več nas je takih, ki smo izgubile očeta, svojega idola. Svojih občutkov ne bom pisala, ker so taki, kot so napisale predhodnice ob izgubi. Pinka, tvoj oče je še tu, z vami. Čeprav bo imel nadaljnje zdravljenje, še ne pomeni, da bo odšel. Poučila si se o bolezni in verjetno tudi ugotovila (kot me vse), da si nemočna. Nažalost je tako. Svoj fokus usmeri tudi v tvoje bližnje (mamo, brata, sestro....), saj ste vsi na istem. Združite se, stojte očetu v podporo, naj začuti, da ga imate radi. Glavo gor, verjemi, da bo kemoterapijo prestal. Sem pa glih danes pisala post o pepelnici, kar nas opominja, da smo vsi minljivi.

19. feb 2009 21:48

Kako ste vse lepo napisale! Kar razjokala sem se nekajkrat. jaz ne znam tako lepo pisati, vam pa povem, da upanje umre zadnje.

Tudi mi smo eno leto nazaj pokopali ošeta. Imel je raka na prostati, ki so ga odkrili že pred 16 leti. po operacijah in kemo smo skup stopili in mu začeli dajati prejranska dopolnila. Stanje se mu je naglo izboljšalo in je držalo celih 15 let. Zdravnikom smo seveda povedali, kaj mu dajemo, še v bolnici je imel vedno vse s sabo. Pa so rekli, naj kar, da si organizem hitreje opomore po kemoterapiji in hitreje rastejo zdrave celice, tudi tiste, ki jih s kemo uničijo.

Kot sem zapisala, je umrel pred 1 letom, star 80 let. Nazadnje je rekel, da se nam zahvaljuje za podaljšano življenje, ki ga je lepo preživel, srečen in koliko toliko zdrav. Še kolesarske maratone je vozil, zadnjega 1 mesec pred koncem. Pa ni umrl zaradi raka, zdravniki so povedali, da bi zaradi raka živel še kašno leto, ker je star in bolezen poćasneje napreduje. Njemu je pač odpovedalo srce.

Zato punce, držite se v teh trenutkih, bodite pogumne in nikar ne obupajte.

Kyara

20. feb 2009 8:18

Mama se je borila dve leti, stara 62 let je umrla. Nismo jo dobro pokopali je za rakom zbolel še oče ....

Najhujši je tisti prvi šok, potem se nekako utrdiš in življenje teče v to smer ....

Rada bi napisala le besede moje mame :

" Nehajte hodit okoli mene, kot, da sem že umrla! Kdo bo pa gledal tiste dolge obraze ... , raje kaj veselega povejte, da vas ne bom gledala, kot da že zdaj skupaj z vami hodim za lastnim pogrebom."

Življenje se nam je vsekakor spremenilo. Več ali manj se je vrtelo okoli bolezni, zdravnikov, pomoči ....

In nenazadnje nič nismo obžalovali, kajti tako povezano in polno (in tudi naporno)nismo živeli še nikoli.Naučili smo se živeti, nehale so nas motiti nepomembne situacije, vnuki so se naučili spoštovanja do bolnih ... Mama je rekla : Ali je prav ali ne, življenje je pač takšno kot je in tiste trenutke, ki so mi ostali hočem živeti.

Dve leti je živela brez želodca, večjega dela požiralnika in vrance. Bila je navdih zdravnikom, kajti ko so oni obupavali jih je ona spodbujala, naj se iz njenega primera naučijo več kot zmorejo.

 

Z očetom je bilo drugače. Enostavno ni imel volje.

...

pinka, to je le delček moje zgodbe, ampak verjemi, da je tistih z srečnim koncem več. Poznam(o) jih kar veliko.

 

 

kobra 1

Sporočilo je spremenil(a) kobra 1 dne 20. feb 2009 08:20:44

20. feb 2009 8:23

Kyara, a lahko kaj več poveš o teh dopolnilih? Lahko tud na zasebno pošto. Nam je zdravnik odsvetoval kakršne koli dodatke. Hvala! lp, pinka

20. feb 2009 10:15

Kobra hvala za tvojo izkušnjo. Ja, marsikaj se naučiš iz teh zgodb. lp, pinka