19. feb 2009 9:39
Plopsa, to si pa tako lepo napisala, da so mi solze stekle in se je makeup malo razmazal (sem popravila nazaj).
Jaz v tem berem predvsem izpoved ženske, ki ima ta luksuz, da ima očija. Tistega očija, ki je najboljši oči, ki zna vse, ki je tista opora, ko vse ostalo propade, tisti oči, ki je lepil herbarije za domačo nalogo (ko so se nam zalepile strani skupaj in smo se histerično drle), tisti oči, ki nas je ob pol treh zjutraj pobral s kake študenstke zabave, tisti oči, ki vedno ve, kar mora reči in ki je že po barvi glasu v telefonu ve, kakšne volje smo in nas spravi v smeh, če smo bile žalostne, ....skratka, oči. The one and only. Tisti, ki zmore vse in ki premaga tudi bolezni in v osnovi ne moremo čisto verjeti, da lahko bolezen premaga tudi očija, ker kako bomo pa me na tem svetu, če ne bo več očija, h komu se bomo pa zatekle, če bo vse ostalo propadlo?
Pinka, akim, plopsa, v osnovi ne vem, kaj je v sintagmi "očetova bolezen" hujše. To, da obstaja bolezen ali to, da lahko tudi oči zboli in da se moramo soočati z mislijo, da vsi enkrat odidemo in da bo oči tudi. Si pa mislim, da je treba ta koktejl žalosti in strahu oddelati s kakšno strokovno pomočjo in pogovorom. Če nič drugega, pri profiju se lahko vsaj brez cenzure razjokamo in smo malo šibke, če moramo že pred družino dajati videz, da smo močne (čeprav, očetje so nas naučili, da smo močne punce)
Držim pesti za vas.
Vendelina jr.