3. feb 2009 11:46
AJ, zna bit hec. Moj svak je imel avto znane in cenjene znamke. Po poteku garancije je bilo narobe vse, kar je lahko bilo, in še več. Pocrkalo je vse živo ,mehanik je ob enem obisku rekel, da ob toliko kilometrih ena reč še na fičku ne bi šla v maloro. Po treh ali štirih letih je avto prodal naprej, sam, brez posrednikov. Je pa gospodu, ki je avto kupil, odkrito povedal, da ima avto te in te nove dele, skupaj z elektroniko, ker je bilo precej narobe in da ga zato tudi proda nekoliko ceneje, kot bi ga sicer. Ni upal avta prodati naprej, ne da bi vse povedal. In kaj se je zgodilo? Kupec je zadovoljen z novim avtom, že štiri ali pet let se vozi z njim, nič ni bilo narobe razen običajnega potrošnega materiala ob rednem servisiranju. Ko je enkrat zazvonil telefon in je svak videl, da kliče kupec, je samo vprašal, kaj je začelo crkovat, a je kupec samo povedal, da z avtom ni nič narobe in da je res zelo zadovoljen. Svakinja je to komentirala z besedami: Kaj ne bo zadovoljen, saj je v njem skoraj vse novo ...
Ampak verjamam, da je to izjema, nikakor pravilo.
Praviloma kupujemo rabljena vozila, a zgolj pri uradnih zastopnikih določenih znamk in da smo mi šele drugi lastniki, ne pa tretji ali celo četrti. Se pozanimamo, kdo je dal staro za novo, zahtevamo servisno knjižico in vse druge papirje, preverimo lastništvo oziroma zgodovino vozila in šele potem kupimo. Ko vidijo, da te ne morejo "nagnit", se stavri hitro uredijo.
Mamamia
mamamia