15. jan 2009 21:17
Oj! Me je debata not potegnila, da še jaz kaj povem. Po dolgih letih slabih odnosov s taščo. s tem da sem bila za njo glavni krivec vedno jaz, karkoli se je dogajalo, s tem mislim tudi na bedarije s katerimi nimam nobene veze ( slabo vreme ), nikoli nisem bila vredna njenega sina, pa čeprav sem kot 17-letna patriarhalno odgojena smrkla prvič stopila k njen v hišo. Nikoli ji nisem nasprotovala, ker pač moramo spoštovati starejše, po enem letu skupnega življenja sva se odselila in spet sem jaz kriva, pa sebična, pa ni da ni, ker sem odvlekla njenega sina od nje, pa čeprav nas je bilo pri njej 9 pod eno streho. No ja, zenska je hotela na vsak način imet zadnjo besedo pri vsem, nas imet pod nadzorom dirigirat, predvsem pa si izmišljati o meni ni da ni, možu filat glavo, k sreči je bil on realen in na njega ni veliko vplivala. Pač ko je imela tiste svoje napade ljubosumja, besa in ko so dosegli vrhunec, smo enostavno za nekaj časa prekinili stike. KO se je zavedla da ni uspela se je potuhnila in zopet prišla na obisk kot da ni bilo nič. Vrhunec je dosegla takrat ko se ji je ponesrečil drugi sin z avtom in sem bila spet jaz glavni krivec, tistih trenutkov se ne spominjam rada, ker sem bila po tem tudi sama že na antidepresivih. Po dveh letih se je navidezno umirila, potem je zbolel tast in glej ga zlomka, spet sem bila jaz kriva. Po njegovi smrti smo spet čisto prekinili kontakte, ker je ženska res imela probleme s psiho. V teh dveh letih si je pač izbrala neko drugo žensko, češ da je ona tista ki je primerna za njenega sina in ne jaz. Pa da naj ga pustim da gre, da ona bo dobra duša in mi bo ONA dala NAJINO stanovanje, ter da bo ona plačevala preživnino za moja otroka, ker on ju kao niti ne rabi, saj lahko naredi druge. In da sem jaz kurba, pa prasica, pa nevem kaj še, k sreči je bil mož ob meni. Skratka so ženske ki imajo psihične težave, o katerih lahko debatiramo še in še, ni vse tko ćrno kot zgleda na začetku in nimamo vsi idealnega življenja. Mislim pa da je treba pustiti času čas, se ne pretirano obremenjevat s temi stvarmi in samo z dejanji lahko dokažeš da si prava žena za njenega sinka, in da je lahko tudi ona del vajinega življenja, če le dojame da si sin sam izbira življensko sopotnico. Uh, upam da nisem preveč zatežila, no pri nas je trenutno že cirka eno leto spet zatišje, vse funkcionira, se pogovarjamo, pride na obisk, vendar pred menoj je še vedno zelo visoka distančna stena, za katero nevem če jo bom lahko kdaj preskočila. čvekica