Tašča me dobesedno sovraži in mi grozi celo to,da me bo ubila

15. jan 2009 15:48

Zelo lepo napisano mamamia. In strinjam se tudi s tem stavkom inteligentke "nekje se preprosto ne da". Na splošno, niti od daleč ne mislim samo v odnosu snaha/tašča. Moja tašča je kot snaha preživljala pravi pekel s svojo taščo. Ker je zelo tiha in mirna oseba, se nikoli ni znala postaviti zase, seveda se pa tudi njen mož ni. Tako da mi je takoj na začetku povedala, da si z mano ne želi nikakršnih "globljih" stikov, ker si preprosto ne upa. Ravno tako mi je dala vedeti, da si ne želi, da bi jaz in njen sin živela pod njeno streho. Pač tako je bilo in je še zmeraj njeno razmišljanje in jaz ga spoštujem. Imava korekten odnos, srečava se parkrat na leto na kakšnem skupnem kosilu in takrat se imamo lepo. Ona je tako zadovoljna, ker ima svoj mir, jaz pa tudi. Pa zato niti iz daleč ni slaba oseba, verjetno še preveč dobra in vem, da če bi midva kdaj potrebovala njeno pomoč, bi bila takoj pripravljena pomagati, ampak ona rabi svoj mir, saj si ga je tudi zaslužila. Poznam pa primer, ko mama greni življenje hčerki in bo prav kmalu na tem, da gresta z možem zaradi nje narazen. In je res hudo, pa ne živijo pod isto streho. Pač nekje se preprosto ne da. In takrat je treba potegnit črto in začet znova, drugače. Ker če ne, ne bo imel nihče miru, ne tisti "žleht" ne tisti "žrtev". In to velja za vse odnose. carli

15. jan 2009 15:51

poskušam biti pozitivna in ne bom nasedala na nikakršne negativne provokacije, a ne morem iz svoje kože, da ne bi povedala.. da nekatere teme se vrže v koš, nekateri - domnevam, da neplačniki pridejo na črno listo, nekateri pa kar stresajo svojo zlobo - domnevam plačniki, in ne vem zakaj starejši - poudarjam ne vsi res postanejo nekako malo hudobni... če je pa to zdaj moj negativizem in spet nekaj bentim in seveda neupravičeno... no ja.. mislim, da bi gospo zgornjo nad mano morali ogovarjati z "vaša ne visokost, ampak "vaša hudobnost". in poudarjam, da nisem prepirljiv človek, le povem odkrito kar mislim, ker ne gre drugače... pa, pa inteligentka

15. jan 2009 15:57

Če imate na istem forumu stare, starejše, mlade in mlajše ženske, bodo misli enih drugih utegnile biti onim drugim nesprejemljive. Ko sem bila mlada jaz, so bili moji stavki stalno "okrašeni" z VEDNO, NIKOLI, NIKAKOR.....moj svet je bil tako črno-bel. No, saj je kljub letom še vedno dokaj pogosto, zaradi česar na forumu nimam prijateljic. Ampak počasi se te trde besede omedijo. Ker v življenju nikomur ne znese biti stalno "v pozor" in "na nož". To kar opisuje avtorica vprašanja, je patološko. Obstajata dve varianti - da bodisi dejansko tako je, ali pa druga, da sicer dejansko ni tako, ampak ona stvar tako občuti in jo boli. Kot sem že napisala, je v vsej zgodbi na plusu, saj ima vse kar je v odnosu bistvenega. Tašča je na zgubi, saj je zaradi lastne slepote ob vse. Ponujena varianta da taščo do smrti sovražiš, kličeš policijo, vso družino zvlečeš k psihiatru - no ja, če hočeš za sabo za vedno zaloputnit vrata, bo to pravi način. Čisto nič te pa ne stane, če se nehaš smilit sama sebi, pustiš zadevo pri miru in počakaš da se čorba ohladi. In ne razlagaj svoje bolečine ves čas dragemu, saj njega boli bolj kot tebe, karkoli že reče. Poznam čisto normalno družino, z vzornim sinom - lep na pogled, doštudiral z levo roko, zraven še šport in glasba, pravi "lim" za vse punce in njihove mame. Pa si je našel v enem bifeju falirano študentko pri 30, katere edina kvaliteta na prvi pogled so bili veliki joški. In mami je ušlo -"moj bog, ali je to res vse kar si lahko našel?" Če bi bila punca črno-bele sorte, bi rekla da v TO hišo pa nikdar več in s TO babo nobenih kontaktov do smrti. No, pa je punca ostala in KAKO ostala! Radi se imajo da je veselje pogledat. Včasih je treba dati času čas. Pri mladih ga je še takoooo veliko! Lisa

15. jan 2009 16:10

Inteligentka, kje, praviš, so tvoje slikce? minutka

15. jan 2009 16:16

Ravno zadnjič sva se z mojim dragim pogovarjala, če bi napisala knjigo, kaj vse se mi je dogajalo leta 2008, bi bil bestseller... Pa to leto ni bila tašča, pač pa moja mama. lidka [sonce]

15. jan 2009 16:24

Sarin, tašča je pač samo okoliščina v tvojem življenju, prav kakor vreme, naša politična ureditev, tvoj partner in otroci.(že dežuje po meni od mojih okoliščin).

V glavnem imamo ljudje skoraj neomejene in celo prav poceni možnosti in sposobnosti za spreminjanje samih sebe, zaradi svojih širnih pogledov in velike nesebičnosti se pa običajno lotevamo spremembe tokov rek, obnašanja tašč in svojih otrok, preusmerjanja tsunamijev v smeri ali proč od svoje sužbe in kopanja rovov do Avstralije, če se omejim na bolj običajne in male projekte.

Taščo imaš pač kakršno imaš, tudi ona ima snaho po svoji meri; ko te berem, imam občutek, da sta si, vsaj po posesivnosti kar po meri.

nola

15. jan 2009 16:39

oj, na netlog se moraš prijaviti in, ko si prijavljen vtipkaš nikenikasi - pa na moji strani dobiš fotke... nekatere so stare največ par mesecev do dveh let... pa, pa - ja, saj je res prijetnejši občutek, če nekako veš s kom komuniciraš... inteligentka

15. jan 2009 17:54

Mamamia, zelo lepo napisano. Res obstajajo ljudje (tudi tašče), ki so enostavno hudobni in jih nič ne izuči. Podobno zgodbo spremljam pri moji prijateljici. Je ne zagovarjam, ker je prijateljica, ampak preprosto za to, ker je njena tašča nemogoč človek. Kaj vse je že poizkušala ne bom naštevala, vse mogoče je poizkušal njen sin - prijateljičin partner, ne pomaga NIČ. Takšnim ljudem je pravzaprav čisto vseeno komu delajo krivico, človek dobi občutek, da si preprosto najdejo žrtev, da lahko dihajo in živijo. Grozljivo, vendar je res. Moja prijateljica je bila "na žalost" tako vzgojena, da je treba spoštovati starejše ljudi in sem spada tudi tašča. In zato že pridno je tablete za živce in še kar poizkuša urediti stvari s tem, da ji kuha, pospravlja, pere, lika, plačuje vse njene račune in čaka, da se bo ugnala. Ne morem ji dopovedati, da se to ne bo zgodilo. Pred njo si je za žrtev vzela svojega invalidnega brata in ga tako dolgo maltretirala, da je revež obupal in se obesil. ursula-ce

15. jan 2009 17:56

Tudi jaz ne morem iz svoje kože in sem na srečo kar neke vrste sama svoj terapevt, brez formalne izobrazbe. Ko me nekaj muči ali zbudi sredi noči, točno vem, zakaj sem se zbudila. To je tisto, kar imenujem "problem". Potem ga malo poanaliziram: Trenutna situacija je A. Jaz želim situacijo B. Moja naloga je priti od A do B? Kako? Poiščem pot, najdem rešitev in spet mirno spim. Dokler me kakšen vročinski obliv ne napade sredi noči. Je pa  res, da se moraš odličiti, v katere bitke se je vredno spuščati. Spreminjati druge ljudi je prav tako nemogoče, kot je drugim ljudem spremeniti nas.  Največ težav imamo zaradi tega, ker mislimo, da moramo gledati le spodobne, kvalitetne filme, brati Shakespearove drame, gledati samo opere itn, češ, naj si ljudje mislijo vse dobro o meni. Saj ni nič narobe s tem. Narobe je, če si ne dovoliš ogleda filma zaradi zabave, poslušaš glasbo, ki je vesela in prebereš easy knjigo, da lahko potem dobre in kvalitetne v resnici ceniš. Najbolj pomembno je pa seveda samo ceniti sebe in se (vsaj vsake toliko časa) postaviti na prvo mesto.

Vanja

15. jan 2009 17:58

Sarin - še tebi: želim ti iz vsega srca, da rešiš problem, ki bo ZATE najboljši. Najpomembnejša si ti! Jaz sem rekla pred leti moji tašči in možu "nasvidenje" in sedaj živim v miru. Res pa je, da sem to storila nekaj let prepozno, ker sem si pridelala nekaj zdravstvenih posledic. ursula-ce