10. dec 2012 16:20
Evo tale moja op je bila že druga. Prvič so me operirali pri 18-tih. Je bil postopek malo drugačen in se ni ravno prav zarastlo, ker nisem imela nič vijakov...Ker sem pa jaz imela nadaljevanje zdravljenja, to drugo op. nisem rabila plačati, tudi aparata ne...sedaj imam 35 let.
Takoj bi šla še 1x. Po slamici, taki drobni, ki jo natakneš na injekcijo sem jedla 3 tedne. Potem pa počasi polenta, rižote, razkuhani makaroni. Sem se počutila kot majhen dojenček, ki se uči jesti in ob vsakem obroku posvinja eno majico, ha, ha.
Meni je dr. Nataša Ihan Hren vse lepo natančno razložila...tudi možnost, da se uniči oz. prereže kakšen živec...in res je povedala vse v nulo. Ti kar sprašuj čimveč. Ti morajo vse povedat. Jaz delam v kuhinji, veliko dvigujem in sem bila malo manj kot 2 meseca na bolniški, ker sem pri svojih normalnih 51 kg shujšala kakšne 3-4. Otečena sem bila kakšen mesec in pol. Vse barve mavrice sem imela pa po vratu kakšne 3 tedne.
Meni so delali zg. in sp. pa še nos so malo prilagodili, glede na manjšo brado.
Umreti res ne moreš, edini zaplet je, da ti slučajno prerežejo kakšen živec. Vijaki in ploščice so iz titana. Jaz sem bila po pol leta spet na pregledu, se je vse lepo zarastlo in vijaki niso nič vneti. Če bi se kaj vnelo, bi mi to pobrali ven. Kar pogumno...zdravniki so špice, predvsem pa sprašuj, sprašuj vse kar te zanima.
LP, Saša
Mir in dobro!