7. jan 2009 11:57
Končno imam brusilec po svoji meri, imenuje se Fiskars in je izdelan na Finskem, kupila sem ga poleti za nekaj evrov, se pa ne spomnim več kje, v glavnem v enem od lokalnih marketov. Brusi gladka in nazobčana rezila pa tudi škarje. Ima dva brusna koluta, ki sta montirana pod kotom kakšnih 15 stopinj glede na smer brušenega predmeta, poškodbe so skoraj izključene, so pa seveda možne (preizkušeno, večkrat, s škarjami). Zdaj imam vedno ostre nože in škarje in zaenkrat, hvala bogu še vse prste.
Prej sem imela okrogli brus, ki sem ga dobila v kompletu z WMF noži, pa nisem bila nič spretna z njim in sem nože ostrila kar na spodnji strani krožnika.
Za vrtno orodje sem imela klasični brus, po desetletju neuspešnega brušenja in neštetih poškodbah sem ga degradirala v obtežilnik. Zdaj občasno uničim še čisto dobro orodje in kakšen nož z nastavkom za brušenje na vrtalnem strojčku. Nože od kosilnice mi uredi serviser, duhovitež, ki me vsakič vpraša ali hodim kosit na Kras ali v Dalmacijo (kot da pri nas ni kamenja).
Včasih so hodili od hiše do hiše mojstri brusači, po tradiciji so bili iz Rezije in so brusili kuhinjsko in vrtno orodje. Govorili so v starinskem narečju, ki smo ga le deloma razumeli. Pa je že dolgo tega, kasneje so prišli drugi, še bolj od daleč, ki so poleg brušenja popravljali tudi dežnike. Njih smo razumeli še malo manj. Potem smo nosili nože, škarje in škarjice h ključavničarjem, zadnja leta pa smo, kot vse kaže vedno bolj odvisni od lastnega znanja in spretnosti.
Čeprav, zadnjič sem v Kopru opazila botego, ki se ukvarja s popravili in brušenjem. Preverim pa poročam.
nola