Kriza srednjih let in osamljenost med prazniki

no dragi obiskovalci foruma,

kaj pravite na to temo? kako ste se soočali, se soočate, s krizo srednjih let? izgubo zunanje privlačnosti, ki prihaja z leti? ko se naenkrat počutiš, da si kar odveč. in postaneš zagrenjen in z občutkom, da si malokomu potreben. sprašujem se, razmišljam o tem. preprosto o spremembah, ki se dogajajo, s katerimi se soočamo vedno znova v življenju. in nekateri postanejo zelo jezni in to stresajo okoli.. kaj pa svoj notranji mir? kako to urejate tisti, ki ga nimate?

koliko ste osamljeni, ko otroci kar naenkrat odletijo iz gnezda? ko ste jih prej dvajset in več let imeli ob sebi? kdo se veseli, kdo pa boji praznikov? ker se bo morda počutil osamljenega?

na kratko.

mi bo pa še kaj padlo v glavo, pa bom napisala.

ta tema je lahko darilo z našimi nasveti za vse tiste, ki še ne znajo - ne znamo. ki se trudimo iz dneva v dan.

vedno znova. da gremo naprej. ker smo v teh časih kar obremenjeni z vsem kar se dogaja - s stiskami takimi in drugačnimi..

ker je veliko lepega, veliko pa pretežkega za nas vse.

mi slovencelljni - no ni nam prav lahko.

pa korajžno vsem, tudi tistim, ki si ne upajo. pišite...

by

inteligentka

12. dec 2008 10:24

Mislim, da se osamljenost ne pojavi le v krizi srednjih let, temveč je lahko prisotna ob kateri koli starosti, odvisno od situacije.Ironično-ko sem bila mlada sem v nesreči izgubila moža. Ostala mi je mala punčka. Nisem bila sama, bila pa sem osamljena. Potem sem si ustvarila novo družinico, a prišla je bolezen. Kriza srednjih let? Nikakor! Osamljenost? Niti slučajno! Izguba privlačnosti? Po 6 letih kemoterapij in s tem povezanega trpljenja, ko ostaneš brez las, ko je vsak dan le boj za življenje...pod razno me ne moti. Prav tako ne mojega zlatega moža, ki mi vseskozi stoji ob strani. Ne boste verjeli, ampak srečna sem kljub vsemu. Ob vsakem Novem letu uživam, ker se zavedam, da imam še to srečo, da lahko uživam spet nov dan, da sem še vedno lahko ob možu, otrocih in vnučkih. Jaz sem svoj notranji mir našla, prav tako pa želim tudi vsem vam, ki obupujete nad vskodnevnimi problemi. Dokler jih imate, ste živi in dokler ste živi, imate upanje! ZIMA

12. dec 2008 10:30

Bravo Zima, tako se tej reči steže. Ob branju tvojega posta so mi stopile solze v oči in ostal sem brez besed. Drži se še naprej in vso srečo ti želim. LP hedonist

12. dec 2008 10:43

Jaz imam navado, da se vsake toliko smilim sama sebi, kolegica znajo tudi povedat, da rečem, da bom pustila službo in faks in šla v Afriko. Pa še nisem v srednjih letih... Potem se pa zamislim koliko ljudi je lačnih, zlorabljenih, bolanih... Pa če preberemo zgodbo od zime, lahko rečem le to: Hvala bogu, da sem zdrava. Ja, sem brez denarja, mam pa streho na glavo, vsako leto skrampam 2000 € za študij, nekak mi rata it na morje, imam prijateljice, s katerimi se slišimo po telefonu, zs, mailu, osebno, imam partnerja, s katerim laufa (pa vsake toliko tudi ne ), imam službo, ki ni najbolje plačana, ampak jo vsaj imam, pa še in še bi lahko naštevala! Glede osamljenosti je pa tako, da mora človek znati najprej uživati sam s sabo, šele nato bo kvalitetno užival z drugimi. Začetnica

12. dec 2008 10:58

Začetnica in zima bravo za vajino pozitivno razmišljanje!! Sicer ima pa vsak od nas svojo zgodbo. Jaz se običajno potolažim s tem, da bo bolje, ali pa s tem, da kar te ne ubija te krepi. Pridejo tudi dnevi, ko enostavno ne gre... moramo pa v naših življenjih najti nekaj kar nas veseli in drži pokonci. Današnji svet vse preveč hiti, nimamo časa... Najhuje je to, da nimamo časa za sočloveka... vendar dokler bomo odprti do drugih in do svojih in njihovih napak bomo shajali. Sicer je pa vsak trenutek dragocen zato se ga naučimo uživati in vsak, prav vsak izmed nas je vreden da živi in ko nas več ne bo bo veliko ljudi prizadetih. Torej po mojem mnenju je vsak nekomu potreben, zato se v najtežjih trenutkih velja spomniti tudi na njih, ki nas imajo radi in nas bi pogrešali. Nihče ni sam. špelči

12. dec 2008 11:06

No, če že govorimo: živim sam, ne počutim se osamljen. Meni se zdi, da so najbolj osamljeni tisti, ki morajo zelo pogosto omenjat, kako so premožni, kako jim fajn gre............

Kriza srednjih let? Ne bi vedel, trenutno sem v najboljših letih, ko pridem do srednjih se bom tudi z njimi spoprijel.

Bravo zima!

ežoj

12. dec 2008 11:30

Nikoli se ne bom imenovala slovencelj in tudi drugim ne dovolim tega. Ne zato, ker bi mislila da sem nekaj več, iznad tega, ampak zato ker s tem izrazom opletajo ravno taki - ki mislijo da so boljši in nekaj več. Na prvi pogled morda tale uvod niti ne paše k vprašanju, a samo na prvi pogled. Namreč, dobra stran srednjih in vseh nadaljnih let je, da človek počasi spozna kaj je v življenju bistveno, za kaj se splača gnati in kaj je balast. Zato mi že kar nekaj let gredo na živce vsa preseravanja (oprostite izrazu, a tako lepo konkreten je, ne rabi razlag), napihovanja, bahanja, lažna skromnost, navduševanje nad vsem in vsakim ki si upa in zna malo napihovat - tudi tukaj, na teh straneh (navsezadnje -zakaj bi bilo tu drugače). Ko si starejši, gredo seveda otroci od doma. Žal in - k sreči, saj smo jih vzgajali v samostojne osebe. In takrat sprejmeš spričevalo za svoje družinske napore in kvalitete. Če si "izdelal", se otroci radi vračajo domov, pa tudi može v srednjih letih se da lepo spraviti v romantiko (navsezadnje -če uspe kakšni drugi, bi moralo tudi nam, a ne?). Pa videz -kar na lepem gube, stvari začnejo viseti, v družbi se moški slinijo okrog drugih žensk, tebe ne opazijo, čeprav je ogledalo ob odhodu z doma reklo - "naredila si maksimum". Pa izgubljene kile od 1273. diete so prišle nazaj in pripeljale še par novih....ampak glejte, ginekologinja mi je rekla, da je bolj zdravo v meni dobiti +5kg, kot hujšat!! Hura, s tem se torej ne obremenjujem več!In ko grem zvečer ven, se ne obremenjujem s tem ali me bo kdo opazil ali ne - normalno da ne, če ne bom šla ravno v geriatrični klub! In ko bomo debatirali, se mi ni treba strinjati s šefi samo zato ker čakam napredovanje in je treba malo pazit.......tako ali tako se pa od stare babe pričakuje, da bo malo samosvoja, nevodljiva (in se nestrinjanje ne zameri tako zelo, kot mladi povzpetnici, ki morda z nesramnostjo cilja na šefovsko mesto). Hočem reči, da imam rahlo obnucan kolk, kronične bolečine v hrbtenici, 8 kil preveč, samo par prijateljev, a dovolj časa zase in za vse kar me veseli, k sreči super moža in zdravo pamet, da se ne pustim provocirat v razne "praznične", "najbolj vesele", "družinske" decembre, ko je TREBA biti srečen, obdan z najdražjimi, piti in jesti najdražje kar se dobi v trgovskem centru in kupovati take okraske za veeeliko jelko, ki so to leto v trendu. Pa da od sebe tudi sicer ne pričakujem več nemogočih naporov, odličnih rezultatov. To je tako kot pri hribolazenju - ko prideš na vrh, si je treba vzeti čas, se nasloniti nazaj in uživati v razgledu. Tudi če je veliko megle, ni treba obupavati- prišli smo gor, mnogim ni uspelo. Lisa

12. dec 2008 11:40

Krize imamo vsi. Take in drugačne. Od "jaz-sem-pa-tako-žalostna-in-ne-vem-zakaj-sem žalostna" krize do hude zdravstvene krize, pa do stiske, ker so materialni pogoji slabi do zanič, pa karierne krize...pa krize v odnosih in mnogo tega. Jaz tu ne bom ragnirala, katera kriza je res huda in pri kateri se zdi, da se oseba malo frguli, možnosti sta vedno samo dve: ali oseba premaga krizo ali pa kriza premaga osebo. Za soočanje s kriznimi situacijami so mnogo bolje opremljene osebe, ki so se do trenutka pred krizo nekako naučile koncepta odgovornosti. Mene rahlo neprijetno preseneča, ko vidim, koliko odraslih in formalno opravilnih oseb je strahovito neodgovornih. Neodgovornih v smislu (nekaj od tega, bognedaj, da obstajoa tudi taki, ki zadostijo vsem navedenim kriterijem), - da ne zmorejo same podkrepiti svojih odločitev in se skrivajo za "saj je oni tudi tako rekel" - da pri odločanju ne znajo izbrati elementov, med katerimi tehtajo, - da ne vidijo konteksta, v katerem se odločajo in je vedno samo jaz-pa-jaz-pa-jaz in je vsaka kritika avtomatsko napad na me, mysefl and I.... - da vidijo svet kot zaroto, - da pretežno večino časa počnejo ljudem okoli sebe vse tisto, česar ne želijo, da bi drugi počeli njim, - da pričakujejo, da pravila obnašanja in delovanja za njih ne veljajo v tako močni meri kot morajo veljati za preostanek sveta... Krizen situacije ne izbirajo Napadejo tako odgovorne in neodgovorne. Kolegice z izkušnjami dolgoletnih bolezni (punce, kapo dol) bodo verjetno pritrdile, da bolezn na površje pripelje ta pravi karakter človeka in da univerzum v svoji univerzalni modrosti nekao tiste res zoprne na en svojevrsten način umeri in umiri. In da podobno naredi tudi s pozitivci, samo v drugo smer. In če grem zdaj nazaj na osnovno vprašanje, kako se soočiti z decembrskimi božičnimi večerjami za eno osebo - tako, da si človek prizna, da je prazen božič v bistvu celo leto in bo tako še mnogo let, in bo vse dotlej, dokler bo taka oseba živela v iluziji, da ima prioritete pravilno postavljene, pa jih v resnici nima. Ker osamljenost ni niti stvar božiča, ni niti stvar tega, koliko ljudi je fizično okoli tebe, temveč je prvenstveno stvar tega, da veš, kdaj sebe obvezno postaviš na prvo mesto in kdaj sebe postaviš na drugo do tretje mesto in se v tem, da "ne bi izgubil drugih" ne izgubiš sam (tole sintagmo sem danes prebrala na sirenem blogu, ni zraslo na mojem zeljnjiku). Postavljanje priortet na pravilen način je veščina, ki jo človek zmore, če mu možgani aktivno delajo in se tudi drugače odgovorno obnaša. In ko na temelju tega dobi izkušnjo, da se zmore nasmehniti svojim preteklim napačnim izborom, svojim spotikanjem ob infuzijske kable v bolnišnici in svojemu gorečemu zavzemanju za nekaj, kar smo imeli pred leti v službi in smo se blazno sporekli (in se zdaj pod milim bogom ne moremo spomniti, zakaj smo se tako sporekli). In nuspojava tega je, da ljudje, ki imajo veščino pravilnega postavljanja prioritet - da ti ljudje nekako bolje in lepše izgledajo. Sophia Loren je pri 72-ih pozirala za Pirellijev koledar in so jo vprašali, kako se počuti, ko je še pri teh letih tak sex simbol, je odgovorila z vprašanjem: In kaj imajo leta s tem? Res, kaj imajo leta s tem? Vendelina jr.

12. dec 2008 11:40

Zima tudi z moje strani vse pohvale za pozitivno razmišljanje. Tudi sama imam na trenutke občutek osamljenosti, se smilim sama sebi, ko pa pomislim na prijatelje, ki so res težki invalidi in imajo voljo do življenja, so pozitivno usmerjeni me doleti občutek sramu saj sem zaenkrat zdrava,imam družino, službo, grem kamor hočem in mi res ni ne za jamrat in ne za smilit sami sebi in trenutek slabosti ob vsem kar imam zelo hitro izgine. Kriza srednjih let, nekateri imajo krizo vse življenje, sicer pa vsako obdobje prinese nekaj lepega, tako , da leta niso edino merilo, tu so še prijatelji, ženski "čveki", hobiji, družina, skratka vse, kar vpliva na naše razpoloženje,in tudi krize.... s.marinka4

12. dec 2008 11:54

s.marinka4 je napisal/a:

Zima tudi z moje strani vse pohvale za pozitivno razmišljanje. Tudi sama imam na trenutke občutek osamljenosti, se smilim sama sebi, ko pa pomislim na prijatelje, ki so res težki invalidi in imajo voljo do življenja, so pozitivno usmerjeni me doleti občutek sramu saj sem zaenkrat zdrava,imam družino, službo, grem kamor hočem in mi res ni ne za jamrat in ne za smilit sami sebi in trenutek slabosti ob vsem kar imam zelo hitro izgine. Kriza srednjih let, nekateri imajo krizo vse življenje, sicer pa vsako obdobje prinese nekaj lepega, tako , da leta niso edino merilo, tu so še prijatelji, ženski "čveki", hobiji, družina, skratka vse, kar vpliva na naše razpoloženje,in tudi krize.... s.marinka4

Točno to! Začetnica

12. dec 2008 12:38

oj, bolj na hitro sem preletela, ker zdaj že malo hitim a vseeno na kratko - bolj podrobno drugič - morda... vedno, ko se sproži vprašanje osamljenosti, izgube notranjega miru, splošnega počutja itd - vedno pride pogovor na zelo bolne, invalide... saj razumem, da je to res hudo in podpiram vse te ljudi, ki so dali oz. dajejo toliko hudega skozi.. in lepo, da to tudi ostali razumete in spoštujete.. ampak zakaj se vedno primerjamo z najhujšimi primeri... z ljudmi, ki jim je res težko v bolezni.. razumem in ne me razumet napačno, ampak veliko invalidov, bolnikov in prizadetih ljudi ima zelo veliko ljudi - tudi usposobljenih - ob sebi... ljudi, ki se z njimi ukvarjajo, pogovarjajo, imajo terapijo, razumevanje, sočutje... vem, da so tudi osamljeni med njimi... ne me pojest! iz zavodov za invalidne otroke gredo na tekmovanja, na morje itd.. vem za primer, ko gredo v ameriko za dalj časa.. danes strokovne službe zelo delajo na teh področjih.. kaj jaz govorim in sprašujem?! o krizi srednjih let, o osamljenosti človeka, ki je vpet v vsakdanjik, hodi v službo ali pa ne, ker je nima in je prepuščen sam sebi s tegobami.. zdrav človek, ki dela, ne dobi plačila, deloven človek, ki je socialen problem, ker ne zasluži dovolj za preživetje.. mati, ki je samohranilka, ali pa preprosto veliko sama, ker mož dela in dela... kdo se ukvarja s takimi ljudmi? in vse si morajo plačati.. nekje drugje pa se ponuja ogromno vsega ljudem, ki so nemočni sicer, a nočejo biti več skromni.. o tem govorim - o krizi srednjih let delovnih, iztrošenih ljudi, polnimi skrbi, dolgov, utrujenih od vseh obveznosti in osamljenosti današnjega človeka, zdravega na zunaj, a invalidnega v notranjosti.. invalidnega - no, saj je psihičnih težav zelo veliko - veliko depresij itd. in slovenceljni lisa?! ne, ni treba, da se počutiš več, da tako rečeš in ti?, da drugim ne dovoliš takega izraza.. vsak razmišlja s svojo glavo, zato jo imamo. slovenceljni - mi je prav všeč izraz. in smem ga uporabiti (ni moj izum ta beseda).. le strinjam se z njim.. ZATO! ker se premalo spoštujemo.. poglej okrog sebe, pa boš videla. na kulturnih prireditvah, plesih, med mladino in starimi... alkoholizem, agresija, narkomanija.. slovenceljni - to se že na volitvah vidi.. ali se spoštujemo?! dajte no.. pojdite po kakšni prireditvi zjutraj naokrog in boste videli podobo slovenceljnov... pokozlano, prescano, razbitine, plastika odvržena ------ HLEV.. prerivanje pred lokali, suvanje, ogovarjanje, kričanje itd... dajte no, kultura se začne doma, a ne daje sadov.. zakaj???!!! rugelj je imel marsikaj prav.. od moških drkačev, do frigidnih žensk, maminih sinčkov itd.. ne bi naštrevala - je dovolj knjig na to temo... moram it delat - delam z mladino, ukvarjam se z glasbo in likovnimi zadevami, živim v družini, imam prijatelje, živali itd.., denarja solidno, avto tudi, sem dokaj zdrava - no! ampak vsak človek razmišlja tudi o takih zadevah, ali ne? se sooča sam s sabo in z življenskimi resnicami, ki verjamem, da so v vsakem od nas.. le, če znamo delati z njimi - jih preprosto živeti - znati živeti... ker lepota je v preprostih stvareh... lepo se imejte ali pa tudi ne, ker je to tudi del življenja.... by inteligentka