12. dec 2008 12:44
Lisa, tvoje razmišljanje mi je zelo blizu... Ravno včeraj sva bila z možem na neki poslovni zabavi (računalničarji pač) in so me obdajali točno taki občutki.. nihče več te ne pogleda - pravzaprav z leti po 40em postanemo ženske na nek način nevidne, razen če se izrazito vpadljivo ne obnašamo in ne oblačimo. Zase mislim, da sem čisto običajna 42 letnica, s 5 kilami viška in gubami, ki jih je okrog oči narisal smeh. Nisem se počutila dobro, imela sem pa ravno dovolj časa, da sem opazovala okrog sebe. Potem sem pa gledala te deklice malo čez dvajset, preščipnjene, prepasane, vse suhe v štiklah, ki bi jih jaz dala samo v vitrino in ne na noge, zdepilirane, sfrizirane, nakozmetikarkane, v cunjicah, ki jih jaz navlečem samo še do komolca ali kolen.. Veliko smeha, popravljanja las, torbic, hlač, šviganja s pogledi bolj po konkurenci kot po nasprotnem spolu, v parih na WC.. ne nič srečnejše niso bile videti kot jaz. Bile so vidne in opažene a nič srečnejše in nič manj same. In sem se takoj malce boljše počutila (tako malo po slovenceljsko). Obe v naslovu navedeni zadevi po moje nista v neposredni navezavi, če smo le do sedaj svoje življenje vozili v nekem odprtem stanju, če smo spustili vanj in iz njega ljudi, ki jih imamo radi. Zase opažam, da mi z leti prav prija samota, taka prava.. s knjigo in prazno hišo.. Verjetno bi bilo drugače, če v to hišo tudi zvečer ali naslednji dan ne bi stopil nihče.. Samota je izbira, osamljenost je diagnoza.. tako nekako.. Ah .. kar nekaj sem nabluzila tokrat... pa saj mi bo oproščeno, kriza srednjih let pač. Vsak dan eno kastrolco smeha vam želi Tinca