4. dec 2008 14:07
Ne, Cila, tale je edina (razen, če ne štejemo še Volaričeve s "prevodom nazaj v nemščino").
Če dobro pogledaš gre takole (reproduciram to, kar smo mi počeli v gimnaziji na uri slovenščinie, če smo hoteli imeti oceno višjo od 2):
V prvi kitici je nostalgija za domom, domačnostjo itd....Vrba je tu "srečna draga vas domača", in deluje kot simbol-do-ideal domačnosti.
V drugi kitici so klučne besede "ne vedel bi". Skratka, če je ne bi zapustil domače vasi, poten ne bi "vedel", ampak tudi ne bi "videl" ostalega sveta. Ki ima priložnosti in hinavščino, ki ima podtikanja in uspeh, ampak je kljub vsemu blazno mamljiv in slejikoprej privabi vsakega radovednega. Kot je bil France, pa še mnogi drugi. Skratka, France je odšel da "vidi" svet, in ko ga je "videl" je tudi mariskaj "izvedel" in zdaj si mislim, da "ve". In seveda, tu opozarjam na besedno igro "videl" - "vedel"
V tretji kitici pa je opis tega, kaj bi bilo, če ne bi "vedel" in tudi "videl". Ostal bi doma, se oženil z izvoljeno devico. Tu je ključna beseda "izvoljena" - kar pomeni, bi mu jo določili, ne bi je izbral, skratka čustva tu kaj posebej ne bi bila pomembna - skratka, tista domačnost je v bistvu pomenila tudi določanje načina življenja; ne samo to, da so ljudi ženili tako, da so se združevale kmetije, tuid ostale stvari so potekale po zelo zacementiranih pravilih. In vsak zvedav (radovednost je pa konstituens inteligence) človek je slejkoprej ugotovil, da mu ta zacementirana pravila ne ustrezajo in je pač pobegnil iz takega življenja.
In zdaj je tu ta ključni moment - nasproti zvedavemu človeku, intelektualcu (kar je bil Prešeren), ki ne zmore živeti v okolju s trdnimi pravili, ki so enaka iz roda v rod, skratka, proti človeku, ki se bori proti predestiniranosti - kaj postaviti nasproiti takemu človeku? Ja, enega prostodušnega bebota, ki ravno ne razmišlja. Ki je srečen, da mu je vse predistinirano. Ki se ne beli glave z emocijami, ker mu itak "izvolijo devico" - JA KAJ JE PA TO DRUGEGA, KOT SLOVENCELJ? In tale naš božji volek si res ne beli glave. Poleg določene mu device ima še zaščitnika v obliki svetnika in to je to. Zadnja kitica je v bistvu veliki finale opisa življenja, ki se zdi samo od daleč in brez analize mamljivo - ampak od katerega je treba bežati sto na uro (če si razmišljujoč človek) in Prešern je zbežal. In se ni nikoli vrnil. Dasiravno je zbelaž v nekaj, kar mu tudi ni bilo naklonjeno.
Kot sem rekla, tole je blaga reprodukcija tega, kako smo morali mladinci v socialističnem izobraževalnem sistemu analizirati tekst, če smo hoteli imeti več kot 2.
Zdaj, če so gimnazije kasneje spustile kriterije.....
Vendelina jr.