Ali dati klošarju evro-zanimiv prispevek dr.mira cerarja

8. avg 2012 17:04

Malce obujam staro temo zaradi dveh današnjih pripetljajev.

Prvi se je zgodil opoldne, ko sem se vračala v firmo z malice.  Na parkirišču pred vhodom v firmo me je ustavil 70-letni gospod. Vprašal me je, če sem s tega konca doma, sem rekla da ja. Ker za Bežigradom sicer delam, sem pa tudi 25 let odraščala ravno v tej občini. In potem njegove besede: Da že 14 dni hodi na Onkološki k mami na obisk, vsak dan z avtom v LJubljano in Maribora in da danes zjutraj je šel s prijateljem, ki vozi kamion. Imel je furo do Kopra in potem naprej v Italijo. Mu je rekel, naj gre z njim, nazaj bo šel pa z busom. V njegovem kamionu je pozabil denarnico in vse dokumente. NI se mogle vrniti domov, prijatelj se s fure vrača sredi noči.
Ga gledam, zgleda kot moj oče, v očeh ima solze, čeljust se mu je tresla. Sem ga vprašala, gospod kaj rabite?
Me je prvo vprašal, če poznam koga iz Maribora, ki se danes vrača domov in bi lahko šel z njim. Sem rekla da ne in potem me je prosil za denar za avtobus in sendvič. Sem mu dala 20 evrov. Ko sem mu dala denar, se mi je prestavil z imenom in priimkom, vprašal tudi, kako je meni ime. Sem povedala, se je pozanimal, kako se kliče firma in obljubil je, da jutri po deseti prinesel denar. 50 evrov, ker sem mu pomagala. Sem rekla, da ne rabi dajat več. Potem je spet jokal in razlagal, da ima doma audija in da mu je grozno nerodno, ker takole prosjači in da zagotovo pride. Ko sem povedala dragemu, kaj se mi je zgodilo, mi je rekel, da me je spet nekdo nateg...

Druga zgodba se je sicer dogajala leto dni nazaj, mi je pa dala danes ponovno mislit. 

Zjutraj se peljem vsako jutro iz Postojne v Ljubljano v službo. Dostikat ustavim štoparjem na uvozu za avtocesto. Tako sem se navadila pobirat eno štoparko, enkrat tedensko sem ji zagotovo ustavila. Neko jutro, sonce je ravno vzhajalo, sem hitela v službo. Sonce mi je zaslepilo oči, na robu ceste sem vidla žensko silhueto. Prepričana sem bila, da je moja štoparka in sem ustavila. Ne da bi videla, komu ustavljam. Vrata so se odprla in v moj avto je vstopila klošarka. Se vsedla in zaprla vrata. Seveda jo nisem prosila, da izstopi, je pa tudi res, da ji ne bi ustavila, če me sonce ne bi zaslepilo. Pol ure sva se vozili do Ljubljane. Njene življenjske zgodbe ne bom nikoli pozabila. Nikoli.  V Ljubljani sem jo odpeljala do Rdečega križa na Viču in ji dala ves denar, ki sem ga imela v denarnici. Danes sem prebrala, da je vložila kandidaturo za predsednico države. Se mi smili, ker imam občutek, da jo je ponovno nekdo zlorabil, da se je odločila za tako potezo.

Tako. "Samo" to sem želela povedat.

Klošarjem na ulicah pa ne dajem denarja iz osebnih razlogov.

8. avg 2012 17:26

Vilma, mislim, da si naredila prav in da tvoja dobrota ne bo izigrana. Sporoči, vendar že sedajle upam trdit, da se je gospod resnično znašel v stiski.

Tudi jaz rada pomagam, odločam se pa sproti komu in kako. Če bi imela dovolj, da bi lahko vsem, ki so pomoči potrebni bi pa vsem. Pa ne gre, zato nas je pa več, da si lahko dobra dela porazdelimo.

8. avg 2012 22:36

Na tole se moram oglasit, ker se je meni pred kratkim (kakšen dober mesec nazaj) zgodilo isto. Ista lokacija in popolnoma enaka zgodba. Starejši gospod, ki hodi na neke zdravstvene preglede .. Do podrobnosti enaka zgodba. V Ljubljano se je pripeljal s kolegom, s tovornjakom. Pri njemu je pozabil denarnico in dokumente, neko napotnico pa v Mariboru in če ne bo pravočasno (še isti dan) dobil tiste napotnice, bo izgubil datum (ali nekaj podobnega, podrobnosti se ne spomnim točno...).

Srečala sva se za Bežigradom pred službo, kjer se sicer ne zadržuje nihče in kjer moraš res priti okoli ovinka, da srečaš koga (če bi ga denimo odložil na kakšni postaji na glavnih ulicah). Tudi jaz sem gospodu dala okoli 20 evrov, mi je stisnil roko, s solzami v očeh povedal svoje ime in mi zagotovil, da mi naslednji dan denar vrne. Seveda sem mu rekla, da to ni potrebno in sem vesela, če lahko pomagam ..

Tudi sama sem potem slišala doma enak komentar. Sem si pa sama pri sebi rekla, da ne bi bila mirna, če bi ne pomagala človeku, pa naj bo v kakršnikoli stiski. Sem pa zdaj mešanih občutkov prebrala Vilmino zgodbo .. Gospoda nisem nikoli več srečala, niti ni omenil noben od sodelavcev, da bi ga srečal (pa bi zagotovo kaj zasledila).

8. avg 2012 23:14

Pred nekaj leti,ko sem živela v Ljubljani, sem rade volje dala kakšnemu klošarju, ali komurkoli, ki me je ustavil in prosil za drobiž. Živela in delala sem v centru, zato sem kaj kmalu tudi ugotovila, kdo je klošar in kdo narkoman. Tudi te osebe, ki sedaj kandidira za predsednico se spominjam. Žal v zelo negativnem smislu, saj kot sem imela nekoč priložnost jo opazovat (ker sem nekoga čakala), sem ugotovila, da zna bit zelo nesramna do svojih klošarskih kolegov. Bila pa sem tudi priča, ko so jo od nekje spodili, saj jih je hotela okrast. Bojim pa se, da jo je za to kandidaturo nekdo nahecal, ona pa sploh ne ve v kaj se spušča.

Vem da je stiska takih velika, vendar je velikokrat še večja kje drugje, nam skrito.

9. avg 2012 10:44

meni se je pred približno 4 mesci zgodilo tole: ko sem se vračal iz trgovine me je klošar prosil za denar. vprašal zakaj bo porabil denar in je rekl da bi si rad kupil nekaj za od zob ( omenil je kako rad ima jabolka) jaz sem mu rekel da mu dam denar če greva skupaj v trgovino in skupaj kupiva hrano. on je to zavrnil in naprej prosil. jaz sem imel ravno v vrečki v voičku jabolka in sem mu jih dal. klošar jih je vzel in nehal prositi a denar, ko sem se vrnil da bi vrnil voziček sem zagledal ''moja'' jabolka v smetnjaku pred trgovino. od takrat naprej ne dajem nobenemu več nič razen če gre z mano kaj kupit.

9. avg 2012 11:20

mali kuhar, za klošarje vemo, da denar žicajo za pijačo in ne za hrano, in jim zato nikdar ne zastavljam vprašanj, za kaj ga potrebujejo. Če jih že kaj vprašam, jih vprašam koliko jim še manjka za liter ... In zato klošarjem vedno dam nekaj drobiža in vedno kupim njihovo revijo Kralji ulice, tudi vržem v klobuk ali škatlo uličnim muzikantom kak evro, nikdar pa ne dajem beračem. Ker je enkrat ena beračica rekla, da prosi denar za mleko za otroka, pa je zavoj alpskega, ki sem ji ga dala, zabrisala po tleh.

Razlikujem med klošarji in berači.

9. avg 2012 12:04

Klošarjem in beračem ne dajem.

Dala sem bivšemu učencu za nujno operacijo.

Dala sem delavcem, ki so izgubili službo v našem kraju.

Otrokom v šoli, ki nimajo za malico (ne njihovim staršem!)

Mami samohranilki, ki je pokopala 8-letno punčko, mojo učenko, ostali so ji še trije.

Dam tistim, katerih situacijo osebno poznam.

9. avg 2012 12:37

Daj, daj, mali kuhar, ne bodi svetohlinec! Ne pritiče to pametnemu.

Menda ja nisi hotel sebe in nas prepričati, da nisi že po prvem njegovem odgovoru ugotovil, čemu bo klošarju denar.

Kot pravi mamamia, med berači in klošarji je ogromna razlika. Beračem ne dajem, klošarjem vedno, sploh, če me prosijo po čem konkretnem, ampak tudi "na suho" mi ni škoda dati.

Bolj v zvezi s temi: lani nas je s prijatelji v centru Madrida ogovoril lepo opravljen gospod z neko tujsko angleščino, češ da je nek luksemburški poslovnež in da so mu ukradli denarnico z dokumenti. Prosil je za 2 €, da si lahko pokliče taksi in se odpelje do hotela. Vsi smo "vedeli", da gre za nateg, ampak jaz sem mu vseeno dal.

Zakaj? Pomislil sem: kaj pa, če se bo kdaj meni nekaj podobnega zgodilo? Kdo, hudiča, mi bo verjel? Delaj z drugimi tako, kot bi rad, da drugi delajo s tabo - in sem mu dal. Pa mi tudi ni žal.

Žal mi je dobrih 30.000 tolarjev, ki jih je nekoč neka jokajoča ženska čustveno izsilila iz mene z otrokom v naročju in dvema za njo capljajočima, češ da jo je pustil mož in rabi neko operacijo ali ne vem kaj. Draga šola.

9. avg 2012 12:52

Mi smo še za časa srednje šole kuhali juho na kongresnem trgu. Na tržnici so nam ljudje podarili zelenjavo, dobili smo 1 dan star kruh iz pekarne ( seveda je bil še vedno svež) in tako hranili klošarje in berače v najhujših zimskih dneh. Takrat se je dobro videlo, kdo je dejansko revež. Vsakemu smo dali meso in zelenjavo ( pač juhca mix). Pa je enkrat prišel en nazaj, kr tresel se je, držal pred sabo krožnik in prosil, če lahko dobi še malo. Da bo razumel, če bo brez mesa in kruha, da bi se rad samo pogrel. No, ta frajer je dobil deko, poleg juhe v neomejenih količinah.

Smo pač pomagali tako. In nobeden ni prosil za denar, razen eden se je hecal, če tudi cigarete talamo.

haha

9. avg 2012 14:06

Včasih so fehtali par tolarjev, zdaj pa par evrov. Dokler lahko, jim dam.