Ali dati klošarju evro-zanimiv prispevek dr.mira cerarja

9. avg 2012 14:29

Jaz dajem, kadar imam navdih in sredstva, nimam kakšnega internega pravilnika, kdaj dam in komu in koliko (sploh ne ločim klošarjev od beračev, če sem čisto odkrita), ampak si vsakič mislim, da je še čisto v redu, dokler sem na tej strani in ne na oni (po nekaj zgodbicah iz Kraljev ulice ti itak postane jasno, da je razdalja med tema svetovoma zelo zelo majhna, čeprav se z naše strani včasih zdi neskončna). Pač pa se trudim, da kolikor toliko redno nakazujem prispevke živalskim društvom, tam se mi pa res zdi, da rabijo vsak centezim. lp, proxima

9. avg 2012 14:40

Zadeva je postala taka, da ne vem, kdo naj se mi smili in kdo ne. Dejstvo je, da deliti drobiž vsem povprek ni mogoče. Ko občasno dam komu na cesti (pri nas so na križiščih)  kak dolar, ne mislim, za kaj ga o porabil. Pomislim predvsem na to, da se lahko tudi meni zgodi, da bom kdaj na cesti. And I count my blessings.

Sem pa jokala kot nevihta, ko sem v Argentini videla 3 letne otroke stati ob cesti in prodajati neobdelane poldrage kamne, mi pa smo se v minibusu peljali kar naprej do svoje destinacije. Da o nosečnici, ki je držala doječka v roki eno malo dete se jo je z eno roko držalo za obleko, v drugi, izegnjeni proti nam je držal kamen, raje ne izgubljam besed. Pa ko sem videla res staro ženičko v Budimpešti v dežju sedeti pod nekim napuščem in prositi za denar. V obeh primerih me je dragi komaj potolažil.

Tako rekoč vedno damo v klobuk kak bankovec "uličnim muzikantom". V nekaterih državah je to "priznan poklic" in ti ljudje dejansko nekaj delajo in ni razloga, da bi se nam vsi smili.

Kar sem pravzaprav hotela napisati, preden me je zaneslo je to, da nekateri pač izberejo tak način. Pred kakimi petnajstimi leti so naredili eno reportažo (je bila tudi mini raziskava) o brezdomcih. Med mnogimi so našli nekoga, ki je zatrjeval, kako niti pod razno ne more dobiti službe, ker nima kaj obleči, je neurejen ipd. zaradi neke tragedije. Razlagal je, kako ima idejo za biznis, da niti ne rabi veliko denarja, da bi ga začel.... In tako je ta tip v star nekje okrog 40 let dobil, reci in piši, $150,000. Polegtega so mu našli stanovanje, ki ga je moral sam plačevati. Nabavil si je nekaj obleke, kupil avto in zapravljal. Po treh mesecih je bil brez več kot polovice denarja, po enem letu (ali nekaj podobnega) je bil spet na cesti in seveda brez avta. So ga seveda vprašali zakaj in kako, pa je rekel, kako je težko in da je pač navajen, da živi tako na cesti.

 

 

 

Vanja

9. avg 2012 15:51

Tale debata mi je zelo všeč

Tudi jaz ponavadi dam klošarjem kak drobiž, tistim poklicnim beračem se pa najraje na veliko izogibam. Spomnila sem se nekega dogodka, ki sem mi je zgodil red približno petimi leti v Ljubljani, pa Prešernovem trgu. Za mano je prisklakljala romska punčka, stara kakšnih 10 let in me prosila za denar. Povedala sem ji, da sem študentka in da nimam in nato mi je zabrusila: "Ah, vi, študenti, nikoli nič nimate!" Mi je šlo prav na smeh, ko sem premislila, kaj je pravzaprav izjavila.

Jaz klošarjem dam iz preprostega razloga: mogoče bom pa jaz nekoč potrebovala in bom na istem kot oni. Upam da ne, ampak nikoli ne veš. Takrat bom verjetno vesela vsakega centa in tudi vprašanja, za kaj rabim denar, mi bodo verjetno odveč.

Pa Kralje ulice tudi kupujem. Lidka je napisala, da jih ne kupuje več, ker se v njih piše o prepovedanih drogah - jaz pa jih kupujem ravno zaradi tega, ker v njih piše o življenju po resnici, brez olepšav. In prepovedane droge so. In če se obrneš stran in ne bereš o tem, še ne izginejo.

 

Vilma, zanima me, če si potem še srečala tistega gospoda.

JJ

9. avg 2012 18:12

Ha. Dobre ja, ampak vsakdanje.

 

Velikokrat sem kako malenkost dala, velikokrat pa tudi ne.

 

Ne bom pozabila pa mamice z otroci, ki je prišla nekako v naš blok in pozvonila na stanovanja. Načeloma jim ne odpiram ali pa vsaj toliko da pogledam kaj želijo. Vprašala je če imam kaj denarja, pa sem rekla da ne, da sem študentka, starši pa tudi nimajo. Pa je potem vprašala po hrani, in povdarila, da je lahko tudi kaka konzerva, juha, slučajno če je kaj pretečenega roka, tudi vzame. Pa sem pobrskala in ji dala nekaj takšne hrane, no priznam da se mi je potem vseeno fino zdelo.

 

Ha pa še ene ne bom pozabila. Smo šli enkrat zvečer v center Lj, ker smo bili potem že malo lačni smo šli jest v točko? ali karkoli je že tam na Čopovi. Pa je bil tam tudi en brezdomec in je ravno nafehtal za en burek pa še malenkost. Kako je ta burek pojedel, uffff... No potem pa je imel še nekaj drobiža in mu je ravno zmanjkalo za najcenejšo hrano, mislim da je bil prav burek ta. Potem je prišel do naše družbe in prosil če mu lahko še to malenkost primaknemo, ker mu ravno malo manjka. Ker je bil ta tipson faca in ke se je vidlo kako je zmazal že prvi burek, mu je moj dragi rekel, ne ne dodamo ti, ti povej kaj boš jedel pa je. Pa je rekel potem da ne da je to preveč, pa ga je moj nekako prepričal, da naj si naroči kar mu srce poželi in naj ne gleda na ceno. Ne vem točno kaj je jedel, bil je malenkosten vseeno in še hotel dati ta drobiž, ki ga je še imel, pa smo mu rekli naj ima zase. Zahvaljeval se je na polno in ga ne bom nikoli pozabila.

 

Je pa še veliko anekdot iz takšnih pripetljajev, no so dobre in slabe izkušnje. Najbolj smešna pa je ta, ko nas je klošar na Bavarskem dvoru vprašal če imamo kaj drobiža, pa ena pravi da ne, no pa ji ta klošar reče če ji zmenja. Hehehe sej ne veš kaj bi, mi smo se smejali :D

No lepo bodite!

_tmickena_

9. avg 2012 19:07

kakšen mesec nazaj sem šla v lokalni Lidl in me je ustavil mlajši fant - najstnik temnejše polti in me v tekoči slovenščini ogovoril, če mu dam za dve kajzerici in pašteto za  Vprašala sem ga če me bo počakal, da mu jih prinesem. Obljubil je. €. Nato sem odšla v trgovino, on je prišel za mano. Prosila sem ga, naj si sam naloži kajzerici. Dobesedno zgrabil jih je v vrečko. Prinesel je še pašteto. Dala sem mu evro. Nato se mi je zahvaljeval kot da  bi mu dala celo premoženje. Nato je sam odšel na blagajno in tudi plačal. Vmes sem nakupila zase in ko sem prišla ga ni bilo nikjer več. Žalostno je, da morajo nekateri dobesedno beračiti za hrano.

http://www.mojalbum.com/tajda

9. avg 2012 23:22

Vedno podarim!Cigančkom pred našo vaško trgovino,poleti kupim sladoled,pozimi krof,čokolado ali kak priboljšek!

Nekaj dni nazaj me je ženska v trgovini prosila za deset evrov.Govorila je o tem,da je prišla v romsko naselje k sestri sedaj pa nima denarja, da se vrne nazaj nekam v prekmurje!S sabo je imela deklico staro kako leto, tako se mi je zasmilila ,da sem ji nemudoma dala 10 evrov!Med tem dejanjem me je opazovala direktorica,rekla mije  če se kaj bolje počutim, ko tako podarim svoj denar(tisti dan sem dobila plačo).Odgovorila sem ji,moji otroci zaradi 10 evrov nebodo lačni,pa da tudi nisem dala pri maši v " bogi ime" naj dobi nekdo ,ki rabi!Drugače pa zelo rada pomagam,največkrat ljudem,ki jih poznam in vem da so v finančni stiski.Prijateljici,ki je mama samohranilka, redno dajem jajca,zelenjavo,....kupim ji kaj za otroke,....

 Spomnim pa se ,da smo kako  leto nazaj smo odšli na Brezje,pred cerkvijo je neka gospa prodajala  neke domače izdelke.doma narejeno marmelo,žganje,.... Na tleh na dekici pa sta bila dva otročka, gospa se mi je tako zasmilila, enostavno se je videlo,da želi na nek delaven način zaslužiti kak evro!Grenak priokus sem imela v ustih ker nisem mogla nič kupit,sama sem imela v denarnici 5 evrov,do porodniškega nadomestila pa je bila še dolga!Zato vedno ,ko lahko podarim,kak evrog ga enostavo podarim!Pa naj bo klošar,rom,berač..... Morda bom jaz kdaj potrebovala,pa mi bo vrnjeno!

 

 

nejčica

10. avg 2012 7:53

Pozimi,pred polikliniko v Ljubljani je stala ženska srednjih let za  roko držala otroka in prosila za denar.Rekla je,da nima za avtobus,da je otrok bolan,da hodita vsak drugi dan na preglede v Ljubljano.Sestra ja takoj segla po denarnici,meni je bilo sumljivo,ker je tako stegnila  vrat,da bi videla koliko ima v denarnici.Dala ji je 10 eurov zraven pa še naslov in telefonsko številko,da ji bo denar vrnila po pošti( pa ja de).Ko sva se oddaljili sem ji rekla,da bi bila pri svojih 60 letih pa že lahko malo bolj pametna.daj denar ne pa naslov,nikoli ne veš kdo stoji pred tabo.Da ne govorim kakšne je slišala ko je doma povedala.kakšno dobro delo je naredila.

Mislim,da nas ne bo nič manj.če nekomu stisnemo v roko kakšen cekin ampak je treba imeti tudi pri tem mejo.

 

jesen

10. avg 2012 8:27

No, ko sem hodila še v srednjo šolo, je bilo na glavni postaji malo morje mladih, ki so trdili, da so pozabili mesečno vozovnico in da zbira denar, da pride domov. Vedno sem si mislila: Ja sevede, potem pa na litrco. Potem pa se je meni zgodilo, da sem ostala brez mesečne, ker sem jo izgubila. Groza. Sploh nisem vedela kaj naj storim, saj sem vedela, da sama nisem pomagala nikomur takrat, sedaj sem bila sama na istem. No, pa sem imela srečo in sem srečala znanca, ki mi je posodil denar, ki ga je tudi dobil nazaj. Od takrat naprej, stisnem tist evro ljudem na glavni postaji.

 

 

Maxi25

10. avg 2012 9:08

mene zanima če je kdo imel že kdaj opravka z nasilnimi berači. moja mama dela v trgovini in velikokrat k njej zalutajo berači (velikokrat so to romuni), in enkrat pride ženska z nekim moškim, ki je prodajala parfume ''priznanih'' blagovnih znamk. moja mama ponavadi takšne takoj napoti ven iz trgovine, ker ve kaj hočejo. no tale ženska ni hotela ven in je po italijansko govorila moji mami naj kupi parfume. moja mama tega ni hotela storiti in ženska je vedno bolj vstrajala. moji mami so počili živci in je rekla da če ne gre ven iz trgovine bo poklicala policijo in kaj dobi moja mama za odgovor, ženska ji odvrne: kdo mislite da ste, da lahko meni ukazujete? ženska je šla po trgovini razmetala par oblačil (moja mama dela v trgovini z oblačili) in naprej neki mrmljala. moja mama je poklicala policijo, ker jo je bilo strah da nebo še tisti moški kaj začel in v roku nekaj sekund je bila trgovina prazna.

mali kuhar

10. avg 2012 13:20

Gospoda včeraj ni bilo. Sem pa razložila zgodbo tudi svoji mami, samo začela sem razlagati, pa je nadaljevala moj stavek: ja ja, iz Maribora je, rabi denar za bus in stoji pri bežigrajski cerkvi. Menda že dve leti postopa na tem koncu in na ta način prosjači.
Denarja mi ni žal, tisti trenutek, ko sem odprla denarnico, sem se zavedala, da obstaja možnost, da denarja ne dobim nazaj. In ga nisem. Nič hudega.

Sem pa prava naivčina za take zgodbice. Ampak tisto njegovo tresenje spodnje čeljusti in jok do solz sta me tako močno prepričala, da sem  še naslednji dan mislila, da se gospodu to zagotovo dogaja.

 

 

Vilma