2. dec 2008 12:17
Cila je napisal/a: |
ko otrok hrepeneče gleda mamico, ki mu ne upa kupiti makovke za pocrkljat. Cila |
2. dec 2008 12:17
Cila je napisal/a: |
ko otrok hrepeneče gleda mamico, ki mu ne upa kupiti makovke za pocrkljat. Cila |
2. dec 2008 13:01
Jaz se s tem strinjam. In povsem razumem. Tu je vzgib, kjer tudi jaz pomagam oz. bi pomagala. Otroku. Otrokom. Ker niso sami krivi in si zaslužijo. Prav tako se mi smilijo starejši ljudje, ki so celo življenje pošteno delali, pa si sedaj ne morejo privoščit ničesar. In so po možnosti še osamljeni. Nek klošar, berač ali karkoli že, pri nekih tridesetih letih, bi še lahko kaj delal, da bi služil. Tako je moje mnenje. Saj me včasih klošarjada spravi v dobro voljo, pa kaj dam. Pa za Valentinovo recimo nesem klošarju, ki sedi cele dneva na polici pred trgovino. Drugače pa ne. In tudi Kralji ulice so se mi zdeli posrečena zadeva, dokler nisem začela spreminjat kota videnja na to zadevo. In spet dobijo potuho s tem časopisom, s tem, da so notri članki, ki se meni osebno zopet zdijo sporni, že zato, ker pišejo o uporabah prepovedanih drog in podobnem. Jaz sem na strani Cile v tem primeru. lidka [sonce]
2. dec 2008 13:20
Ja, vsak po svoje ravna v primeru dajanja miloščine. Mamamia praviš, da beračem ne daš klošarjem pa. Zanima me kaka razlika je med tema dvema terminoma, sej gre pri obojih za isti štos-da pać nažicajo kak cekin ki ga skoraj vedno, uporabijo za litrco ali dve. Usode so seveda pri vsakemu posebej različne a prav vse zagotovo tragične. Saj če te nekaj pahne tako nizko, da si priomoran poteptati svoje dostojanstvo in beračiti je vzrok za to gotovo zelo hud. Jaz redno in vedno dajem drobiž tako klošarjem (a jih imajo nekateri za to za boljše ker je beseda francoskega izvora ????) kot beračem. Kruha, sendvičev in podobnega jim že dolgo ne ponujam več, nima smisla. Tega si pač ne želijo in če jih že osrečim z drobnim darom, potem naj bodo tega res veseli. Tudi jih ne vabim več naj mi sekajo drva, je tudi brez veze. Kurim tako ali tako na olje, dela pa so se že odvadili in zakaj jim torej moriti s tem. Dam torej prispevek , časopis odklonim, da ga lahko prodajo še enkrat komu drugemu. Tako kot pravi cenjena Vendelina Jr. dokler bom lahko bom dajal. Zato, ker sem tudi sam del družbe ,ki je te reveže potisnila na rob z svojim brezobzrirnim ultrakapitalizmom. V večini primerov. Saj v mojem pionirskem času je bilo beračev malo, klošarjev pa skoraj da nič. Kljub temu, da je danes tolikokrat popljuvan in skrajno zaničevan. LP hedonist
2. dec 2008 13:46
Berači so praviloma organizirani v skupine in imajo nad seboj nekoga, ki vse organizira. Delajo se invalide, ubožce z otroki v naročju in podobno. In denar dajejo na kup. In imajo svoje bivališče, kakršno koli že, pri "capu del banda" ali svoje lastno. Četudi v baraki. In jih ne boste videli v socialni kuhinji.
Če dam kak evro komu iz take skupine, so to tisti, ki igrajo na harmoniko (in so tudi organizirani, poznam to sceno po poklicni plati, a nekateri z igranjem na kak instrument vsaj dan malce polepšajo...).
Biti klošar (brezdomec) je pa način življenja, živi od danes na jutri in mu je cilj preživeti dan ob skorji kruha in litru vina. Se ne spreneveda, in ne berači z otrokom v naročju, se ne dela invaldinega ali slepega, ampak odkrito prosi za nekaj centov za liter, takole prosto po Prešernu.
Zato, hedonist, dajem klošarjem, beračem pa ne.
In ko sem na našem kiosku pred dnevi videla ženico, ki je imela premalo za dve žemlji, sem prodajalki neopazno pokimala in je potem ženici dala dve žemlji, rekoč, da ji je dala dovolj, razliko sem pa potem plačala jaz, ne da bi mamika to sploh vedela.
Mamamia
mamamia
2. dec 2008 13:54
Ok Mamamia, se delno strinjnam s teboj o definiciji berač-klošar. Ampak kakorkoli že, oba sta boga in nekaj strašnega je oba pahnilo v položaj v katerem sta. Ker še vedno je človeško dostojanstvo tisti faktor,ki je poteptan. In to je hudo. Kljub temu da je eden v beračenje prisiljen drugi pa to dela prostovoljno in rad. Kar si pa naredila za mamko je pa od sile lepo in vsaka čast za to tvoje dejanje ter hvala v mojem imenu. LP hedonist
2. dec 2008 13:57
Na tej temi sva pa s kolegom hedonistom precej usklajena... Vendelina jr.
2. dec 2008 14:33
v MB že dalj časa berači ena ženska z majhnim otrokom (jih ima kar precej, ker ona je vedno ista, že deset let, dojenčki pa vedno drugi...). Žica za mleko in kruh za otroka. Pa sem ji enkrat iz vrečke dala liter alpskega in štruco kruha, pa me je začela nadirat, kaj si drznem, mleko in kruh pa zagnala v bližnji hodnik in s peto še stopila na tetrapak, da je mleko ja steklo ven.
Tako kot pri vseh "poklicih" - tudi med berači eni mečejo slabo luč na druge; pri klošarjih vsaj vem, pri čem sem. Ne rečem, da imam prav, daleč od tega, pač ravnam po lastni presoji.
Dobrodelnosti se pa grem po tihem. Pomagam tistim, ki jim lahko, in tako, da drugi ne opazijo.
Mamamia
mamamia
2. dec 2008 16:08
V mojem otrostvu so okrog nase hise obcasno prisli cigani in pozimi en klosar brez doma. Ta je popravljal deznike in vsako zimo smo ga gostili en teden. Kot otroci smo bili veseli njegove druzbe in zabavnih zgodbic,o zalostnih ni hotel govoriti. Vsi so vedno dobili hrano,za kar so bili zelo hvalezni in nekaj za na pot. Moja mama je bila zagovornica,da nihce ne sme od hise praznih rok,predvsem ljudje brez doma. Nikoli ni razpravljala o tem kaj bi lahko in zakaj ne. Vedno je trdila,da mi nismo lacni in lahko damo. To mi je ostalo in ne sprasujem se zakaj je nekdo na cesti. Vem,da rabi pomoc in ce je to nekaj denarja,ga z veseljem dam. Vsako dobro dejanje pomaga nam se bolj,kot prejemnikom. En evro daje revezu upanje ,da so ljudje, ki so pripravljeni pomagati. Pozdrav! daabul
2. dec 2008 16:11
K nam je na dom enkrat prišla romska družina fehtarit, pa neke kvačkarije ponujala v zameno, no mami ni nič vzela, pa nas je preklela vso družino pa sosede za sto let nazaj pa za sto let naprej. No ene 10 let je že minilo, zdaj me jih še samo preostalih 90 skrbi... Začetnica
2. dec 2008 17:12
Moj pokojni stric je bil človek z izredno toplim in čutečim srcem. Vsak berač je dobil hrano in streho za čez noč , krošnjarji (Ribničani in Dalmatinci) so namenoma prihajali pod noč, ker so vedeli, da jih ne bo odslovil, naj si drugje iščejo prenočišče. Tudi Romom je privoščil hrano, čeprav smo se jih po samotnih odročnih vaseh bolj ko ne bali in smo bili stalno na preži, da si ne bodo česa prisvojili.
Eno zimsko mrzlo in sneženo jutro pa pride naokrog Romska družinica: oče, mati in sinček kakšnih 6-7 let. Mati teatralno vzdihuje, kako je sine lačen, že ne vem koliko časa ni jedel .... Stric vse tri povabi za mizo, starša sta hrano sploh odklonila, pred malega postavi veliiko skodelo bele kave in notri nadrobi zajeten kos domačega kruha, kot je bil vsakdanji zajtrk cele domače družine. Sine vzame žlico, dvakrat zajame potem pa prične hrano frcati po mizi in naokrog. Tako ravnanje s hrano, za katero se je sam skozi vse leto trdo pehal, je sicer blagega strica tako raztogotilo, kot ga ni nič nikoli prej in nikoli pozneje in je jadrno vrgel vse tri iz hiše. Za nadaljevanje si lahko še enkrat preberete post ZAČETNICE. No ja, za dodatek sta še nekaj omenjala okrog ognja v strehi, da smo kar nekaj mesecev bolj slabo spali.
Cila
Kulinarična Slovenija ne odgovarja za vsebino foruma! Vse napisano je odgovornost piscev besedil.
Za pošiljanje sporočila v forum, morate biti vpisani v KulSlo. Kliknite na VPIS! Če ste že vpisani in niste prijavljeni se prijavite.
Kaj jutri za kosilo? | johana |
MOJ vrt | malaga |
malo za hec | anjica1998 |
Kaj danes za zajtrk | johana |
Ločevanje živil 90. dni - 5. del | dočka |
Pivski kruh
Panakota z belo čokolado in penino