8. avg 2012 17:04
Malce obujam staro temo zaradi dveh današnjih pripetljajev.
Prvi se je zgodil opoldne, ko sem se vračala v firmo z malice. Na parkirišču pred vhodom v firmo me je ustavil 70-letni gospod. Vprašal me je, če sem s tega konca doma, sem rekla da ja. Ker za Bežigradom sicer delam, sem pa tudi 25 let odraščala ravno v tej občini. In potem njegove besede: Da že 14 dni hodi na Onkološki k mami na obisk, vsak dan z avtom v LJubljano in Maribora in da danes zjutraj je šel s prijateljem, ki vozi kamion. Imel je furo do Kopra in potem naprej v Italijo. Mu je rekel, naj gre z njim, nazaj bo šel pa z busom. V njegovem kamionu je pozabil denarnico in vse dokumente. NI se mogle vrniti domov, prijatelj se s fure vrača sredi noči.
Ga gledam, zgleda kot moj oče, v očeh ima solze, čeljust se mu je tresla. Sem ga vprašala, gospod kaj rabite?
Me je prvo vprašal, če poznam koga iz Maribora, ki se danes vrača domov in bi lahko šel z njim. Sem rekla da ne in potem me je prosil za denar za avtobus in sendvič. Sem mu dala 20 evrov. Ko sem mu dala denar, se mi je prestavil z imenom in priimkom, vprašal tudi, kako je meni ime. Sem povedala, se je pozanimal, kako se kliče firma in obljubil je, da jutri po deseti prinesel denar. 50 evrov, ker sem mu pomagala. Sem rekla, da ne rabi dajat več. Potem je spet jokal in razlagal, da ima doma audija in da mu je grozno nerodno, ker takole prosjači in da zagotovo pride. Ko sem povedala dragemu, kaj se mi je zgodilo, mi je rekel, da me je spet nekdo nateg...
Druga zgodba se je sicer dogajala leto dni nazaj, mi je pa dala danes ponovno mislit.
Zjutraj se peljem vsako jutro iz Postojne v Ljubljano v službo. Dostikat ustavim štoparjem na uvozu za avtocesto. Tako sem se navadila pobirat eno štoparko, enkrat tedensko sem ji zagotovo ustavila. Neko jutro, sonce je ravno vzhajalo, sem hitela v službo. Sonce mi je zaslepilo oči, na robu ceste sem vidla žensko silhueto. Prepričana sem bila, da je moja štoparka in sem ustavila. Ne da bi videla, komu ustavljam. Vrata so se odprla in v moj avto je vstopila klošarka. Se vsedla in zaprla vrata. Seveda jo nisem prosila, da izstopi, je pa tudi res, da ji ne bi ustavila, če me sonce ne bi zaslepilo. Pol ure sva se vozili do Ljubljane. Njene življenjske zgodbe ne bom nikoli pozabila. Nikoli. V Ljubljani sem jo odpeljala do Rdečega križa na Viču in ji dala ves denar, ki sem ga imela v denarnici. Danes sem prebrala, da je vložila kandidaturo za predsednico države. Se mi smili, ker imam občutek, da jo je ponovno nekdo zlorabil, da se je odločila za tako potezo.
Tako. "Samo" to sem želela povedat.
Klošarjem na ulicah pa ne dajem denarja iz osebnih razlogov.
Vilma