Nasilje v šoli

19. nov 2008 14:13

Peka je napisal/a:

Šola je dolžna otroka zaščitit in prepoznat nasilje. Peka

Popolna se strinjam s tabo! Vendar se propogosto dogaja, da šole nasilne dogodke (tudi hujše)prikrijejo, zaradi ugleda šole. Pred dvema letoma je tudi v našem razredu deček imel probleme z nasilno deklico. Pa je njegova mamica deklico "srečala" na samem in ji "razložila neke stvari". Od takrat je mir. Mogoče bi tudi ti morala "srečati" omenjene sošolce... K

19. nov 2008 14:14

Vendelina jr. , tvoji komentarji so neumestni, velikokrat se javljaš na temo, ki ji morda nisi niti kos. Glede na to,da smo vsi starši grešimo, kot grešijo učitelji, le ne vem če je prava taktika, da otroka napeljujemo na petelinje boje. Ne vem kaj bi se naj od tega naj naučil, razen, da je pest zakon. Zasebno mišljenje lena70

19. nov 2008 14:38

KARMINA je napisal/a:

Peka je napisal/a: Šola je dolžna otroka zaščitit in prepoznat nasilje. Peka Popolna se strinjam s tabo! Vendar se propogosto dogaja, da šole nasilne dogodke (tudi hujše)prikrijejo, zaradi ugleda šole. Pred dvema letoma je tudi v našem razredu deček imel probleme z nasilno deklico. Pa je njegova mamica deklico "srečala" na samem in ji "razložila neke stvari". Od takrat je mir. Mogoče bi tudi ti morala "srečati" omenjene sošolce... K

Ja, krasno, a ne? In kaj bi bilo, če bi pa od nje ati prišel in na "samem" kaj "razložil" tisti mamici...in potem ati od deklice "razložil"  mamici od dečka? Nad nasilje s še večjim nasiljem, to se ti zdi prav?

Za te reči so pristojne in plačane določene osebe in nanje se je treba obrniti, od prve stopničke pa naprej. In če te stopničke zaškripljejo, torej, če pristojni na tej šoli ne bodo hoteli prisluhniti, iti naprej. In jasno in odločno povedati, da ne boš dovolila, da se zadeva pomete pod preprogo, ampak zahtevati pogovor vse soudeleženih, s starši vred.

Kar tako nekaj na"aufbiks in čreva na plot" pa ni nobena rešitev.

Pa da se ne bo slučajno katera spotaknila obme z vprašanjem, če sploh imam otročke in kaj vem o tem...imam + vem!

Ognjič

19. nov 2008 14:43

[citat=--rimljanka--]

[citat=--Peka--] Lesnik, si zadela bistvo. Je tak otrok, da se enostavno ne zna branit, je bolj po meni, se sekira. In z njim ni čisto nič narobe. Šola je dolžna otroka zaščitit in prepoznat nasilje. Ker pa se vzgoja začne doma, moramo sodelovati s šolo in otroke pravilno vzgajat. Se mi smilijo tisti, ki doživljajo nasilje doma in ga podajajo naprej v šoli, samo mojega otroka naj pustijo pri miru. Peka[/citat]

 

Peka, ja, ampak najprej morajo pristojni v šoli o tem nasilju kaj vedeti. Se ti ne zdi? Če praviš, da greš jutri v šolo....a potem tam še nisi bila? Veš, šola ima pravilnike, zakone, ki se jih MORA (mislim, vsak učitelj in ostali tam zaposleni) strogo držati, pogosto si pa starši predstavljajo, da se sme vse, kar se njim zdi. In verjemi, ne govorim na pamet.

rimljanka - zasebno mnenje

19. nov 2008 14:44

Jaz se ubadam s problemom preveč samozavestnega otroka, nadpovprečno komunikativnega ipd. Verjemite, da delamo na tem, se pogovarjamo... (v vrtcu so se jo otroci bali, ker je s prvim dnem diktirala in komandirala. Sicer pridna, ampak prva. Povsod). Evo, delamo na tem, vsi, obenem pa pazimo, da je ne bi preveč zatrli, da se je ne pohodi kot osebnost... lidka [sonce]

19. nov 2008 15:09

Peka, problem nasilja v šoli kot učiteljica srečujem vsak dan. Vem, da se nekaterim učiteljem stvar ne zdi resna in menijo, da morajo otroci stvari razčistiti med sabo. Če se ti zdi, da prvič niso prav odreagirali, otrok pa ima še vedno težave, moraš pač ponovno k razredniku. Saj ne, da bo ta dokončno rešil stvar, gotovo pa bo pozornejši. Če gre za resno nasilje, se bo treba pogovoriti s starši nasilnežev. Na šoli imamo strokovnjakinjo, ki se s takimi otroki posebej ukvarja - tako z žrtvami kot z nasilneži.

Nikakor pa ne vozi samo zaradi tega svojega otroka k psihologu in ne išči krivde pri sebi ali svoji družini. Če bi bilo pri vas kaj hudo narobe, bi bil prej tvoj otrok tisti, ki bi se znašal nad drugimi.

Ko boste rešili trenutni problem v šoli (to bi sedaj postavila na prvo mesto) in bo tvoj otrok videl, da ga jemlješ resno in mu stojiš ob strani... potem pa se v miru doma pogovorite o strategijah, s katerimi se bo v prihodnje ubranil pred nadlegovanjem. Če mu boste o tem "pridigali" sedaj lahko hitro dobi občutek, da ga ne podpirate in se ne želite ukvarjati z njegovimi težavami.

Knjig in literature o nasilju v šoli je na internetu veliko. Če govoriš angleško, ti toplo priporočam tale link: http://kidshealth.org/kid/feeling/emotion/bullies.h - namenjen je otrokom.

To snov sama predelam pri pouku tujega jezika v šoli in otroci opažajo, da je po obravnavi te snovi stanje boljše - vsaj za nekaj časa. Predvsem pa lažje razumejo nasilneže in se naučijo kar nekaj trikov, kako se izogniti težavam z njimi. Predloge najdeš na zgornjem linku. Tu pa je še povezava na temo, ki svetuje, kako otroku pomagati pri dvigu samozavesti:  http://kidshealth.org/kid/feeling/emotion/self_este

Če ne znaš angleško (ali kakšna druga mama s podobnimi težavami), mi piši na zs, pa si bom vzela nekaj časa za prevod.

Srečno!

tulka

19. nov 2008 15:14

[citat=--Ognjič--]

[citat=--KARMINA--][citat=--Peka--] K[/citat]

Ja, krasno, a ne? In kaj bi bilo, če bi pa od nje ati prišel in na "samem" kaj "razložil" tisti mamici...in potem ati od deklice "razložil"  mamici od dečka? Nad nasilje s še večjim nasiljem, to se ti zdi prav Ognjič [vrtnica][/citat] Kdo pa govori o nasilju? Govorim o pogovoru. Mamica se je z deklico pogovorila in deklica je razumela. Verjetno je bilo tako boljše kot, da bi njeni starši zadevo doma "rešili" z nasiljem oz. je ne bi rešili. K

19. nov 2008 15:22

Da se ne bo fokus izgubil že na drugi strani. V tej zgodbi je žrtev otrok. Trije vrstniki ga nadlegujejo. Je že vpisan na tečaj nečesa, ker naj bi mu v eni perspektivi omogočilo, da bo v sebi našel večjo stabilnost. To zadnje pozdravljam. In dajmo ostati pri fokusu: pri tem fantku. Trije vrstniki ga nadlegujejo, njegova mama razlaga, da "šola ne ukrepa prav" na eni strani, na drugi strani je pa besna....Ne bom spekulirala o tem, kako na zadevo gledajo ostali v družini (oče, stari starši) in kdo od familije je v tem trenutku na dispoziciji... ampak otroci pri teh letih starše še doživljajo kot nezmotljivo avtoriteto. In če fantek v stiski vidi, da njegova mama, ki jo doživlja kot avtoriteto, nima dobrega odgovora na to, kaj se mu dogaja, ozrioma, če mama usmerja jezo na šolo (ki ne reagira prav), če zavrača idejo, da bi se o zadevi pogovorila s stroko (saj ga samo trije nadlegujejo, nekaj postov nazaj pa vse iz sebe, mislim, kakšno sporočilo se pa tule pošilja?) - potem otrok seveda iz tega logično potegne, da je v grozni situaciji in da mu niti nezmotljiva avtoriteta pri tem ne more pomagati - pa jasno, da se bo trudil čim bolj ponikniti, da se ga ja ne bo videlo in bo še "bolj vse držal zase"... Skratka, jaz tu vidim problem. Pa še nekaj bi rada vsem položila na um: Vsi imamo v življenju ljudi, ki jih neizmerno ljubimo in bi vse naredili za te ljubljene ljudi. In čisto vsi imamo verjetno kakšno izkušnjo, ko smo bili v imenu neizmerne ljubezni prepričani, da totalno razumemo to ljubljeno osebo in da mi že vemo, kaj ta ljubljena oseba rabi in da smo skratka nezmotljivi. Pa nas je slejkoprej nekaj opomnilo, da temu ni tako, da neizmerna ljubezen do nekoga še ne pomeni, da vedno ravnamo prav. Okej, do tu se verjetno strinjate. Zdaj pa si pod ljubljeno osebo zamislite otroka. Recimo svojega. Kako se sliši? Naj se zlasti goreče matere tule gor priznajo, da "za svojega otroka pa že vedo" - da to čisto vedno ne drži. Ker če bi držalo, bi najbrž imele vse briljantne otroke in nikoli se ne bi sporekli in čisto vse bi šlo po maslu in ne vem kaj še vse. In če bi blazno držalo, "da mama pa že ve za svojega otroka", se verjetno tudi one ne bi še tam enkrat pri 35-ih in več sporekale s svojimi mamami za kakšno brezveznost, ki se jim je zgodila pred dvajsetimi leti..... Če grem nazaj k inicatorici tega topica: Peka, moja sugestija, da se s psihologom pogovoriš, je bila maksimalno dobronamerna. Ker, če se o zadevi pogovarjaš z maso laikov na forumu, zakaj te energije raje malo koncentriraš v pogovor s takim, ki je pa v šolo hodil za to, da svetuje, kako se take težave razrešujejo? Ali bi pogovor s psihologom pomenil neke vrste uradno priznanje, da tule nimaš še pravega odgovora, medtem pa forum daje neko anonimnost, če je pa nekaj anonimno je pa skoraj tako, kot da se ni zgodilo? Moja babica (kolegice vedo, da je ona moja največja vzornica, včeraj je pa ravno minilo 25 let od njene smrti) je večkrat rekla, da ko človek dobi otroka potem do konca svojih dni razmišlja, kdaj bi zaradi otroka požrl svoj ponos in kdaj ga ne sme požreti. Se mi zdi, Peka, da je to trenutek, ko bi bilo primerno, da bi ti požrla svoj "mama že ve" ponos in za reševanje sampodobe svojega otroka obredla od Poncija do Pilata. Vendelina jr.

19. nov 2008 15:44

Vsekakor je potrebno problem reševati tam, kjer se to dogaja....torej v šoli in ne nekje " na samem", ipd. Osebno obvesti o tem problemu razredničarko in ravnatelja. Na šoli imajo strokovnjake, ki se s takimi problemi ukvarjajo. Je pa stvar bistveno lažja, če pri tem sodelujejo starši. Sunny79 sunny79

19. nov 2008 15:44

Drage mame, včasih tudi ni vse tako črno.......otroci pa tudi velikokrat doma naložijo, da komaj peljejo....sama sem in še vedno zagovarjam: dokler ni kamenja v roki in palic, naj se mulci sami zmenijo! Pa boš šla v šolo enkrat, pa dvakrat.......pa bo imel otrok odvetnika, ki bo vse uredil namesto njega......preveč zaščites strani starševni dobro Pa še nekaj: veliko je tudi otrok, ki se delajo nebogljene.....so pa daleč od tega......so tudi druge metode izzivanja..... Gurenc