Nasilje v šoli

21. nov 2008 11:23

Otroci so v šoli kakih šest ur dnevno, ostalo doma.

Starši vzgajajo, šola predvsem uči in malce vzgaja, ampak brez sodelovanja strašev bo sama otroke težko dobro vzgajala.

 

Tako kot povosod so tudi med učitelji dobri in slabi ( tudi na Kulslo smo tečni in prijetni, zlovoljni in dobrovoljni, občutljivi kot mimoze  in taki s slonovsko kožo), avtoritativni in boječi, taki, ki nekaj takoj opazijo in takšni, ki si zatiskajo oči.

Da razpona, ki obstaja med starši, sploh ne omenjam. Eni poslušajo, kaj jim skuša sporočiti šola, eni so zaverovani samo v svojega otroka in ne vidijo ničear drugega, spet drugi so bolj strpni in  vzamejo v zakup, da je tudi njihov otrok lahko problem.

En otrok se ob skrivanju copat nasmehne, drugemu je čisto vsseno, če mu kdo skrije zvezek, moj sin je umiral od smeha, ko so mu sošolci v kapo nasuli sneg in mu jo nataknili na glavo in mu je sneg polzel za vrat, hčera pa je pripombe o drugačni frizuri sprejela kot nekaj čisto običajnega, pač vsakemu ni vse všeč, glavno je, da se ona dobro počuti. 

Je pa verjetno tudi kak otrok, ki mu pirpomba o obleki ali frizuri na pol poruši svet, skrivanje zvezka vzame kot najhujšo obliko nagajanja... hja, v takih priemrih naj nastopijo starši. Saj, dejansko verjetno res nastopijo, a spet različno - tako, da otroku pritrjujejo, da je to največja groza, da mu sošolci na tak način nagajajo, ali pa tako, da rečejo, naj to vzame v zakup, ker sodi k običajnim otročarijam. Gre za samozavest.

 

In pri  vsem tem prihaja do neštetih kombinacij in nekateri imajo srečo, da se stavri lahko hitro uredijo, drugi ne.

 

Zato sem še vedno prepričana, da je prava in edina pot pri pojavu, ki bi lahko imel znake nasilja, najprej pogovor vseh vpletenih, če ta ne da rezultatov, pa naj sledijo nadaljnji ukrepi.

Tudi tako se bodo manj samozavestni učitelji in preveč zaščitniški starši naučili, da ima vsak zgodba ne le vsaj dve plati, pač pa vsaka plat tudi brez števila odtenkov.

 

Mamamia

mamamia

21. nov 2008 11:27

[citat=--elaphus--]

[citat=--Nasja--]

 

 Na koncu so pa za konflikt obsojeni tisti, ki udarijo nazaj, kadar jih kdo predolgo provocira...

..

 

Nasja

 

 

[ploskanje] [ploskanje][ploskanje][ploskanje][ploskanje]

lp

 

cervus [kaca][/citat] Mene je pa vedno zanimalo, kje se naučiš tistega vzorca večnega provociranja in stinarjenja za to, da dobiš pozronost? Pa nekako ne morem, da ne bi povlekla paralele med tistim (videno neštetokrat v čakalnicah, avtobusih in nakupovalnih centrih)), ko otrok nekaj komunicira s starši, ti ga pa ignorirajo (so tiho) in potem otrok še poskuša, pa nič, pa potem malo bolj na glas, pa še malo cvili, pa še nič, potem pa že fino na glas, pa še kaj razbije in takrat se starši obrnejo in zaderejo: "A boš dal/a mir?" In takole nekajkrat in triletnik iz tega potegne logičen sklep, da bo sitnarjenje zanesljivo pritegnilo pozornost, medtem ko pa za lepo besedo tega ni možno zanesljivo trditi. In bo seveda potem vedno večkrat posegel po sitni verziji in bo revček pri sedmih letih že zelo siten otrok (in odrasel bo v prepričanju, da si kdo že "zasluži" količine neprijaznosti in nasilja). Potem bodo pa za večino krivi učitelji, a ne? Vendelina jr.

21. nov 2008 11:38

Po moževih besedah, ki je nekaj let poučeval, morajo učitelji stalno nekaj pisati.Priprave, poročila, dnevnike in ne vem kaj še, tako, da jim časa za delo z učenci zmanjka.Po tanovem, pa imajo oziroma so jim nekaj zmanjšali ali ukinili ne vem točno( ne me držat za besedo) za razrednika, dodatek ki so ga prijemali, tako, da so zdaj razredne ure bolj dobra volja učitelja, vsaj na srednjih šolah je tako.

Moje mnenje je tako, da  pač odraz celotne družbe v zdajšnjem času  proseva skozi otroke. Resno pomankanje časa zaradi urnika dela, ki je vedno bolj nenaklonjen družini.

Tukaj bi pa tudi lahko marsikaj storili, če pogledamo nazaj , plibiscit , ki je bil za zaprtje trgovin ob nedeljah, uspešen vendar ni obradil sadov. Le kdo dela po trgovinah, same mlade mamice in ravno v nedeljo, ko naj bi imeli čas za svojo družino.

Da ne zaidemo predaleč, kot pravi Rimljanka je vse to kamenček v mozaiku .

lp

mizarka

21. nov 2008 11:48

Iskreno se strinjam z mamamio in mizarko. Vsak primer je individualen.Vsa dogajanja je odraz naše družbe. Vsi želimo najboljše za nas in naše otroke. Drugače pa Rimljanki namig da izhajam iz učiteljske družine. Vendar imamo pri nas pravico do drugačnega mnenja .... barbyslo

21. nov 2008 12:09

Smo ravno danes zjutraj ob kavi debatirali o naislju v šolah in tudi o tem, kako je bilo včasih in kako je zdaj.

 

Nekako smo ugotovili, da k raznim negativnim pojavom prispeva tudi to, da starši manjko časa, ki bi ga morali preživljati s svojimi otroki, kompenzirajo z vedno večjo popustljivostjo do teh otrok in tudi zavzemanjem zanje, ko je otrokovo obnašanje zgolj posledica pomanjkanja komunikacije doma (kar je pisala Vendelina). Ker je lastno napako ali slabo vest najtežje priznati prav samemu sebi, si nekateri starši pač vest olajšajo tako, da ob nastopu problema ne slišijo nikogar drugega razen svojega otroka in se na ta način odkupujejo, češ tako zelo se zavzemam zate.

Najtežje je vzeti si čas za otroka, ko te ta potrebuje, in ne samo takrat, ko se starš odloči, da ima čas za otroka.  Tisti, ki to zmorejo, lahko povedo, kako zelo se to obrestuje.

Mi smo zavoljo tega zaslužili kak dinar in tolar manj, a trenutki, preživeti z otrokoma, so bili neprecenljivi. Tudi zdaj, ko sta skoraj že povsem odrasla, še vedno dobivamo pozitivne obresti iz vsega, kar smo doživljali z otrokoma v otroških in mladostniških časih.  In ker sta bila od malega vajena, da se svet ne vrti zgolj zavoljo njiju dveh in da je na tem svetu toliko različnih ljudi z različnimi navadami in pričakovanji, smo tudi kak pretep, buško, zbadanje in še kak drug poraz znali "športno" prenesti.

 

Malo me v debati včasih zanese, ampak danes je en tak dan za pisanje...

 

Lepo se imejte in uživajmo v vsem, kar nam nudijo naši otroci. Kakršni koli so, naši so. Mamamia

mamamia

21. nov 2008 12:50

mizarka, vsaj na gimanzijah je od letos 1 ura (na teden!) priznana učitelju za VSE razredniške reči., Ima 32 dijakov in dijakinj v oddelku, morje opravil,....koliko naredi mimo tega, ve vsak učitelj sam. Seveda niso vsi enaki, niti slučajno. Nekateri ure in ure, nekateri po liniji najmanjšega odpora, nvelčina najbrž nekje vmes. Sem pa prepričana, da praktično vsi veliko več, kot jim za to prizna država (= delodajalec).

Žal je marsikdaj tako, da učitelj veliko več komunicira z dijakom/učencem - pa ima recimo le 2 uri pouka v njegovem razredu na teden, kot njegovi lastni roditelji.

Pravice do drugačnega menja, barbyslo, ne odrekam nikomur. Če poznaš ZDAJŠNJE razmere na šolah, veš, da so zelo drugačne, kot so bile še pred 10 leti. In ne govorim na pamet, iz življenja govorim. 

 

 

rimljanka - zasebno mnenje

21. nov 2008 12:57

Vendelina jr. je napisal/a:

Mene je pa vedno zanimalo, kje se naučiš tistega vzorca večnega provociranja in stinarjenja za to, da dobiš pozronost? Pa nekako ne morem, da ne bi povlekla paralele med tistim (videno neštetokrat v čakalnicah, avtobusih in nakupovalnih centrih)), ko otrok nekaj komunicira s starši, ti ga pa ignorirajo (so tiho) in potem otrok še poskuša, pa nič, pa potem malo bolj na glas, pa še malo cvili, pa še nič, potem pa že fino na glas, pa še kaj razbije in takrat se starši obrnejo in zaderejo: "A boš dal/a mir?" In takole nekajkrat in triletnik iz tega potegne logičen sklep, da bo sitnarjenje zanesljivo pritegnilo pozornost, medtem ko pa za lepo besedo tega ni možno zanesljivo trditi. In bo seveda potem vedno večkrat posegel po sitni verziji in bo revček pri sedmih letih že zelo siten otrok (in odrasel bo v prepričanju, da si kdo že "zasluži" količine neprijaznosti in nasilja). Potem bodo pa za večino krivi učitelji, a ne? Vendelina jr.

Najprej doma, seveda. Saj veš, imaš okrog sebe kup odraslih, ki ne znajo poslušati, ves čas skačejo v besedo in ne zmorejo pustiti sogovornikov, da ti končajo svojo misel. Doma, z otroki, se moramo vsi starši že zelo zgodaj začeti truditi, da ta spozna, da ni popek sveta. Že malček se mora navaditi, da mama ne bo vsega spustila iz rok, samo za to, ker si on točno ta trenutek želi pozornosti. " Hočem in to takoj" je poleg "zakajev" ena najbolj pogosto uporabljanih besednih zvez predšolskih otrok. Če otroka takrat ne naučimo, da je tisti "takoj" odvisen od tega, če mu bo pripeta besedica "prosim" in bo "hočem" izgovorjen kot "rad bi", bomo v svojem otroku kaj kmalu videli malega nesramnega izsiljevalca. Če mu sami ne znamo razložiti, da točno tisti trenutek ne more dobiti pozornosti in zakaj ne, in ga takrat ignoriramo ali pa ga "samo da bo mir" nepremišljeno "ubogamo", bo otrok razumel svoje trmarjenje kot odlično orožje (kot si že sama zapisala) za dosego svojih ciljev. Milom ili silom, pravijo naši balkanski bratje. Ja, in iz malih nepotrpežljivežev, ki v pravem trenutku niso dobili pozornosti na pravi način (ki je po mojem daleč od nepristranskega "odkupljanja" za pomanjkanje ukvarjanja z njim v obliki kupovanja izsiljenih daril tik pred blagajno, in sistematičnega spregledovanja skakanja v besedo, motenja ostalih med pogovorom ...) zrasejo nestrpneži, ki ne znajo dostojno počakati v vrsti pred bančnim okencem, da o trobljenju v križiščih in "lepljenju za r"t" na cestah ne govorim. Ker kljub odraslosti "hočejo vse in to TAKOJ". mamaF - Mojca

21. nov 2008 13:22

Mene je pa vedno zanimalo, kje se naučiš tistega vzorca večnega provociranja in stinarjenja za to, da dobiš pozronost? Pa nekako ne morem, da ne bi povlekla paralele med tistim (videno neštetokrat v čakalnicah, avtobusih in nakupovalnih centrih)), ko otrok nekaj komunicira s starši, ti ga pa ignorirajo (so tiho) in potem otrok še poskuša, pa nič, pa potem malo bolj na glas, pa še malo cvili, pa še nič, potem pa že fino na glas, pa še kaj razbije in takrat se starši obrnejo in zaderejo: "A boš dal/a mir?" In takole nekajkrat in triletnik iz tega potegne logičen sklep, da bo sitnarjenje zanesljivo pritegnilo pozornost, medtem ko pa za lepo besedo tega ni možno zanesljivo trditi. In bo seveda potem vedno večkrat posegel po sitni verziji in bo revček pri sedmih letih že zelo siten otrok (in odrasel bo v prepričanju, da si kdo že "zasluži" količine neprijaznosti in nasilja). Potem bodo pa za večino krivi učitelji, a ne? Vendelina jr.[/citat]

 

Bravo, točno to sem imela v mislih. Se podpišem!

jasna

21. nov 2008 18:45

Držim pesti , in naj se stvari čimprej uredijo........... Srečno, korosica

22. nov 2008 8:51

Zakaj sistem dopušča da imamo v razredih 32 otrok? Zakaj starši ne najdemo pravega stika z otroci? Zakaj nismo sposobni vzgajati boljše? Zakaj otroci ne spoštujejo sebe in druge? Vsi te odgovori se skrivajo v naši druzbi, v naših sistemih, v socialnih razlikah med nami. Na zalost pa hodijo naši otroci v drzavne sole, katere imajo enotni sistem in z njim vzgajajo naše otroke. Sistem je tak kot je in v veliki meri ne dopušča individualnih pristopov z vzgoji otrok. Niso vsi otroci enaki, lahko pa so marsikateri zelo sposobni in bi lahko bili z drugačnimi pristopi uspešnejši, bolj zadovoljni, samozavestnejši. Vsi tisti otroci ki so agresivnejši, ali tisti ki so mirnejši ...vsak otrok je po svoje dober in se ga da ob ustreznem vodstvu pripeljati do tega da,,uboga,, da je bolj strpen in vodljiv. Otroci so bitja, katerim je treba prisluhniti. V velikih primerih pa temu ni tako, ker odrasli s svojimi tezavami velikokrat nismo sposobni storiti tistega, kar bi verjetno morali v danem trenutku. Ravno tako je v vzgojno varstvenih ustanovah. Druzba od nas zahteva preveč, mislimo, da je naša vzgoja otrok zadostna. Starši se trudimo po svojih najboljših močeh in zelimo dobro svojim otrokom. V šolah zahtevajo od nas sodelovanje, v sluzbah 100%, nikjer se ne dopuščajo napake.. Nekje nekomu pa vendarle spodleti. barbyslo