21. nov 2008 11:23
Otroci so v šoli kakih šest ur dnevno, ostalo doma.
Starši vzgajajo, šola predvsem uči in malce vzgaja, ampak brez sodelovanja strašev bo sama otroke težko dobro vzgajala.
Tako kot povosod so tudi med učitelji dobri in slabi ( tudi na Kulslo smo tečni in prijetni, zlovoljni in dobrovoljni, občutljivi kot mimoze in taki s slonovsko kožo), avtoritativni in boječi, taki, ki nekaj takoj opazijo in takšni, ki si zatiskajo oči.
Da razpona, ki obstaja med starši, sploh ne omenjam. Eni poslušajo, kaj jim skuša sporočiti šola, eni so zaverovani samo v svojega otroka in ne vidijo ničear drugega, spet drugi so bolj strpni in vzamejo v zakup, da je tudi njihov otrok lahko problem.
En otrok se ob skrivanju copat nasmehne, drugemu je čisto vsseno, če mu kdo skrije zvezek, moj sin je umiral od smeha, ko so mu sošolci v kapo nasuli sneg in mu jo nataknili na glavo in mu je sneg polzel za vrat, hčera pa je pripombe o drugačni frizuri sprejela kot nekaj čisto običajnega, pač vsakemu ni vse všeč, glavno je, da se ona dobro počuti.
Je pa verjetno tudi kak otrok, ki mu pirpomba o obleki ali frizuri na pol poruši svet, skrivanje zvezka vzame kot najhujšo obliko nagajanja... hja, v takih priemrih naj nastopijo starši. Saj, dejansko verjetno res nastopijo, a spet različno - tako, da otroku pritrjujejo, da je to največja groza, da mu sošolci na tak način nagajajo, ali pa tako, da rečejo, naj to vzame v zakup, ker sodi k običajnim otročarijam. Gre za samozavest.
In pri vsem tem prihaja do neštetih kombinacij in nekateri imajo srečo, da se stavri lahko hitro uredijo, drugi ne.
Zato sem še vedno prepričana, da je prava in edina pot pri pojavu, ki bi lahko imel znake nasilja, najprej pogovor vseh vpletenih, če ta ne da rezultatov, pa naj sledijo nadaljnji ukrepi.
Tudi tako se bodo manj samozavestni učitelji in preveč zaščitniški starši naučili, da ima vsak zgodba ne le vsaj dve plati, pač pa vsaka plat tudi brez števila odtenkov.
Mamamia
mamamia