11. nov 2011 10:57
Čestitam, rosie, kaj ni res, da je vrt neizčrpen vir veselja? Letos je bil moj bolj kot ne samooskrbni, mogoče se je tudi zato zgodilo podobno kot pri tebi, da so bučke sicer cvetele, potem so se pa kar nekam zgubile vase. Ne vem zakaj, mogoče kakšna bolezen, suša je sicer bila, ampak saj je vsako leto in očitno ni motila paradižnika, paprike in melancan. No ja, od cuket se mi zdijo cvetovi najbolj okusni in letos smo si jih do sitega privoščili.
Zadnja dva melancana sem pobrala včeraj, pa sem ju tudi hitro vrgla stran ker sta bila grenka, očitno sem ju predolgo pustila zoreti. Danes sem pobrala še nekaj predzadnjih paradižnikov in zadnje paprike. Blitva, ki sem jo posejala kar tako, iz ene vrečke semen iz kdo ve katerega leta pa še veselo uspeva. Peteršilj in koriander se tudi veselo bohotita drug ob drugem in malo drug med drugim. Posledično imajo moje jedi včasih nepričakovano aromo, drugo leto ju bom sejala vsakega na svoj konec njive. Absolutna zvezda mojega pridelka je pa paprika v loncu. Spomladi mi je sadiko skupaj z lepim kosom divjačine prijazno podaril član naše skupnosti, posadila sem jo v velik keramični lonec in že od poletja trgam in z grmička okusne sladke paprike.
Opažam pa prav neverjeten vpliv mikrolokacije. Moja njiva (pri nas je vsaka obdelana površina njiva, ne glede na velikost. Moja meri manj kot 40 kvadratov) se nahaja kakšnih pet, največ deset metrov nižje od hiše. Pred hišo imam seveda nasajeno baziliko, malo pomidorov, peteršilj, majaron, timijan itd. za prvo pomoč. Vse to je že kakšen teden če že ne ovelo, vsaj izgubilo voljo in barvo. Enako rastje pa samo nekaj metrov nižje še veselo uspeva. Celo osovražena aktinidija ima pet metrov niže še enkrat večje plodove kot njena zgornja soseda. Morje očitno greje in hladi, zdaj mi je končno jasno zakaj se redim - preblizu morja živim.
nola