28. jun 2018 22:32
Tiste, ki ste sadike fižol Čudo piemonta, ali potrebuje kakšno oporo? Ga imam namen saditi, ko skopljemo krompir. Zahvaljujem se vam za odgovor!
28. jun 2018 22:32
Tiste, ki ste sadike fižol Čudo piemonta, ali potrebuje kakšno oporo? Ga imam namen saditi, ko skopljemo krompir. Zahvaljujem se vam za odgovor!
29. jun 2018 5:40
Saj ti to piše tudi na vrečki ali je fižol nizek, srednji ali visok. Drugače pa nimam izkušenj s tem fižolom, tako da ti konkretno ne morem svetovati.
29. jun 2018 5:52
Ja, piše da je nizek 50 cm visok. Ne vem, ali bi potreboval kako hosto. Prvič ga sadim. Premamil me je, ker je za jest in stročje in zrnje.
29. jun 2018 7:28
Ne potrebuje nobene opore, klasična nizka sorta fižola je to.
29. jun 2018 8:04
Najlepša hvala Rimljanka!
30. jun 2018 9:33
Tudi po moje ne potrebuje opore. Čeprav sem sama opazila, da včasih sadim kakšen nizek stročji fižol in potem tudi ta poganja take dolge poganjke, da se mi zdi, da bi vseeno nekaj rabil še za oporo. Najbrž je to odvisno od leta, vlage oz. količine dežja..... Ponavadi sadim rumen okrogel stročji fišol vrste Berggold, ki zgodaj in bogato obrodi. Sem sadila tudi že druge vrste, tudi zelene novejše sorte, pa ni bilo pravega učinka (ne vem ali je bilo pretoplo ali pač ne rodi toliko). Sadim ga tudi do 3 x v eni sezoni (pri nas zaradi vročine, suhega zraka, vetra ... prvič ponavadi obilno obrodi, drugič še nekaj malega, nato pa se začne sušiti. S takim večkratnim sajenjem imamo stročji fižol celo sezono.
30. jun 2018 12:59
Bom povedala kakšno je tole čudo fižol. Premamil me je, ker lahko uporabljaš tudi zrnje.
30. jun 2018 15:55
Tudi pri nas sadimo Berggold in smo zelo zadovoljnji z njim. Ravno danes smo ga s hčerama vložile 25 kozarcev.
Anemiilat ne potrebuješ opore. Tudi, če bo zrastel nekoliko više, se potem enostavno kar sam poleže.
2. jul 2018 21:22
V reviji Pomagaj si sam (št. 25,2017 z dne 29.5.2017) je tekst Antona Komata pod naslovom Soda bikarvona nameto nadsteška, kjer opisuje vzgojo paradižnika. V tekstu je tudi objavljen recept za pripravo šktopiva za paradižnik in sicer: v pet litrov vode zamešajte eno veliko žlico sode bikarbone, dve veliki žlici rastlinskega olja in eno veliko žlico biorazgradlivega detergenta za ročno pranje posode in s tem poškropite paradižnik. Jaz sem lansko leto s to mešanico poškropila paradižnik in je bil ves zdrav. Letos sem s to mešanico poškropila tako paradižnik kot tudi krompir, ki je že kazal znake napada plesni in se je bolezen ustavila in se ni več razširila po krompirju, ustavil pa se je tudi razvoj koloradskega hrošča. Soseda pa mi je za paradižnik še svetovala naj stebla prebodem z bakreno žičko, ki naj bi tudi preprečevala bolezni. Lani sem jo uporabila in tudi letos. Paradižnik do sedaj lepo kaže in nima znakov bolezni. Morda bo komu pomagalo.
Lep pozdrav in veliko užitkov pri vrtnarjenju.
3. jul 2018 10:00
Naslednji izsek i Komatovega članka Vrtovi življenja (http://www.publishwall.si/anton.komat/post/98521/vrtovi) objavljam tudi tu, saj je relevanten za temo na splošno.
V SOZVOČJU Z NARAVO
Narava tvori vzorce, nekateri so urejeni v prostoru in se s časom spreminjajo, drugi so urejeni v času in se spreminjajo s prostorom. Naravo vodijo kreativne sile, ki nenehno tvorijo vzorce, podobne preko meril, zato se tudi pri oblikovanju vrta zgledujmo po njej. Če pozorno opazujemo naravo nam bo povedala, da je mogoče prav s pomočjo njenih vzorcev ustvariti trajnosten vrt, v katerem bodo delovale homeostatske sile dinamičnega ravnovesja ob minimalni porabi energije. Narava je namreč izjemno varčna. Najbolj rodovitni kraji v naravi so ob stičišču različnih okolij in v tej mejnih prostorih je zato tudi največja biotska pestrost. Posnemajmo naravo! Podaljšamo robove in pridobimo s tem več stičnega prostora. Torej ustvarimo vrt poln vijug, zavitih mejnih pasov in razgibanega terena, namesto že na pogled dolgočasnih ravnih linij in strogo odmerjenih gredic. Hkrati pa si domislite, kako bi na vrtu lahko izkoristili navpično dimenzijo, ne samo s terasami pač pa tudi z izbočenimi in udrtimi površinami.
Tla v naravi niso nikoli gola, vsaj dolgo časa ne. Kaj hitro jih poselijo pionirske rastline.
To so posebej prilagojene rastline, izjemno trdožive in hitro rastoče, z močnim koreninskim sistemom in številnimi semeni. Na vrtu jim pravimo pleveli. Če vztrajno pulite vse plevele, s tem delate hkrati vsaj dve neumnosti. Na golih tleh talni organizmi stradajo, obenem pa z nenehnim pletjem ves čas odpiramo prostor za nove pionirske rastline. Ubogi pleveli! Koliko težkih besed je padlo zaradi njih. Potrebno je le uporabiti zastirko in pozabiti na preživete zamisli, kako naj izgleda »urejen« vrt »pridnega« vrtnarja. Ta revež v potu svojega obraza z nenehnim prekopavanjem zemlje spravlja speča semena plevelov na površino in sam povzroča, da začnejo množično kliti. Če tal ne prekopavamo in jih zgolj zastiramo, lahko plevele zatremo v nekaj letih. Sploh pa je prekopavanje, oz. štihanje zemlje, eno najbolj nepotrebnih opravil vrtnarja. Z obračanjem zakopljemo organizme, ki živijo na površju in potrebujejo svetlobo in zadostne količine kisika; obenem pa na površino spravimo organizme, ki so prilagojeni na popolnoma drugačne pogoje življenja v podtalju. Po navadi vsa ta bitja, ki smo jim na glavo obrnili njihov svet, poginejo, ker se zadušijo ali pa dobijo preveč kisika. Ob svoji množični smrti njihov razkroj sicer omogoča rastlinam večjo dostopnost dušika, torej močnejšo rast, ki je opazna. Rodovitnost se na kratek rok res vidno poveča in zdi se nam, da je prekopavanje s tem upravičeno. Toda posledice gnojenja s trupelci pomorjenih organizmov ne trajajo dolgo. Kakršnokoli prekopavanje tal je uničujoče za življenje prsti, kot je za človeka uničujoč rušilen potres, pa še dragoceno energijo izgubljamo z njim. Življenje v nenehno podirajočih svetovih tal se kmalu ne zmore več obnavljati, prst postaja vse bolj zbita in rodnost tal hitro upade. Takrat se prične nespametni vrtnar v obupu ozirati po kemičnih gnojilih ali pa po hlevskemu gnoju. O škodljivosti kemičnih gnojil ne bi izgubljal besed, moram pa poudariti, da je škodljiva tudi uporaba svežega hlevskega gnoja. Z njim vnesemo množico anaerobnih bakterij, ki z izločanjem toksičnih snovi (vodikov sulfid, amonijak, metan, indol, skatol, putrescin, kadaverin, fenoli) uničujejo humus. Kadar stojmo pred dilemo, ali aerobni razkroj ali anaerobno gnitje, se vedno odločimo za prvo, skratka gnoj se mora najprej spremeniti v humus. Humusa ne more nadomestiti nobeno gnojilo. Aerobni mikrobi prsti so namreč ciljno usmerjeni k dezintegraciji celuloze, ne pa k razkroju živalskih iztrebkov, ki zapuščajo črevesje skupaj z anaerobnimi mikrobi.
Kulinarična Slovenija ne odgovarja za vsebino foruma! Vse napisano je odgovornost piscev besedil.
Za pošiljanje sporočila v forum, morate biti vpisani v KulSlo. Kliknite na VPIS! Če ste že vpisani in niste prijavljeni se prijavite.
Kaj jutri za kosilo? | johana |
MOJ vrt | Nikita |
malo za hec | anjica1998 |
Kaj danes za zajtrk | johana |
Ločevanje živil 90. dni - 5. del | dočka |
Vitlof s sirom
Princeske