14. avg 2011 10:19
Moj pralni stroj znamke Candy, ki mi je služil nekaj desetletij, je pred meseci nepopravljivo obstal. Saj najbrž bi se to zgodilo vsaj kakšnjih deset ali petnajst let nazaj, če ne bi imeli v našem kraju tako sijajnega zdavilca za te aparate, ki je ob vsakem problemu takoj priskočil na pomoč. Ubogi stari Candy je bil že dolga leta inkontinenten, ampak to ni nikogar motilo, ker je stanoval v lopi na dvorišču. Tista hortenzija zraven pa kar hira odkar ga ni.
S šepetalcem pralnih strojev sem se seveda posvetovala, preden sem kupila novega. In ker mi je svetoval nakup najcenejšega, sem tako tudi naredila.
Naročila sem ga kar po spletu, pripeljali so mi ga naslednji dan in vse skupaj je stalo 215 evrov. Pere normalno, jaz sicer nimam kakšnih posebnih zahtev, belo perilo imam rada tako rekoč prekuhano in ga perem pri devetdesetih stopinjah, eko gor ali dol, za pisano pa ne delam komedij.
Ko in če bo odpovedal, bom kupila podobnega v istem cenovnem razredu. Pralni stroji so res , kot rečejo pri nas, za tiskat na butone.
Sem šla pogledat katere znamke je - Matrix. Edina slaba stran tovstnega nakupa je to, da starega stroja ne odpeljejo. Meni sicer trenutno to ne predstavlja kakšnega hudega problema - pa naj stoji v žbatafurju kot spomenik neznosni lahkosti našega očiščevanja - če in ko bom pa stanovala v bloku, se bom vsekakor odločila za prodajalca, ki po montaži novega odpelje odsluženi stroj.
Pa ko smo že pri žehti, Penelope Fitzgerald je v svoji knjigi The Blue Flower tako živo opisala kako se je pralo v času in krajih pesnika Novalisa, da imam že od samega branja čisto rdeče, suhe in premrle roke.
Niso tako daleč, ne kraji ne časi.
Pralo se je, govorimo o veliki žehti, rjuhe, prti in tako (tiste, ki so jih prale, jih skoraj gotovo niso uporabljale), ko se je na rekah in potokih stopil led. Perice so robo prejšnji večer namočile, naslednji dan pa ribale na perilnikih, splakovale in obešale.
Tega se je spominjala moja nona, v mesto so konec tedna prišle perice, prevzele perilo in ga v torek čistega prinesle nazaj.Slovenke. Bosch prve polovice dvajsetega stoletja.
No, čas gre naprej, Slovenke in Ižanke si sicer v dvajsetih letih preteklega stoletja malo ogrejejo roke, saj se v večini hiš montira kotel za kuhanje perila.
Teh žeht se pa spomnim še jaz.
Zgodaj zjutraj v ponedeljek se je podkurilo pod kotlom in cel dan je bil posvečen žehti.
Za otroke in ženske se ta dan ni kuhalo, smo pojedl že nekaj, starim oslom, oziroma gospodom, je pa tista z najboljšimi živci postregla s pogreto juho in ostanki nedeljske pečenke. Čez pol ure jim je prinesla raztopino bikarbone, ker jih je mučila zgaga. Oslarije, nesramnosti in ponižanja, ki jih je doživela, je običajno obdržala zase. Če jih je zaupala kuharici, so jo odpustili (ni team player, a koga to spominja na kaj?)
Verjetno že nekaj vrstic drsim iz teme, kar bi rada, je to, da bi se vsaka od nas, ki hvalabogu že od rojstva živimo v svetu, kjer cunje perejo pralni stroji in ne Slovenke ali služkinje ali preprosto ženske, zavedla, da nam je ta stroj (saj si ne delam iluzij, pralni stroj so skonstruirali ameri, ki so si po aboliciji suženjstva izračunali, da je cena človeškega dela previsoka) bolj kot kaj drugega spremenil življenje.
Bosch ali Matrix, lepo vas prosim, rajši se kitite z diplomami resnih šol. Pa če to ne gre, se obujte v kaj kar trenutno šteje okrog vas.
Jedli bomo pa, bog nam požegnaj , itak amerikansko hrano - krompir, fižole in pomidor.
nola
