Težave pri prehranjevanju malčka

Težava je sledeča. Sin bo s koncem januarja dopolnil 2 leti. Od prvega septembra je v vrtcu. Je zelo bister in za svojo starost zelo veliko govori. Le pri prehrani imamo nekaj težav. Zadnje 14 dni se po vrtcu odpeljemo k starim staršem, kjer smo do večera, ko se odpravimo domov. Anej je pri njih veliko zunaj in vsake toliko časa dobi kakšno malenkost pod zob. Tu se težave začnejo. Z malenkostjo mislim na piškote, čokolado, smoki,... Seveda potem za redne obroke ni prostora oz. jih odklanja in tudi pove zakaj (dedi piškota dau). Zadnji teden se isto dogaja tudi v vrtcu. Zajterk poje normalno, pri kosilu pa niti ust ne odpre. Po kosilu gredo malčki spat in Anej se po pou urah spanja zbudi ter v joku razlaga da gre z avtom k dediju in da bo dobiu piškot. Z vzgojiteljico sklepava da se zbuja zaradiu lahkote saj bi od zajterka že morau biti lačen. Prej je spau do 2 ure. zadnji teden me v vrtcu pričaka v souzah in je zelo razdražljiv.

Nastala situacija mi nikakor ni všeč in nekaj je potrebno ukreniti. Ker moje besede pri starih starših ne zaležejo tja ne bova več hodila. Kako naj ukrepam, pristopim k težavi glede prehrane. Včeraj v vrtcu zopet ni jedel kosila in tudi doma ne. Vendar je lačen-pove, ko ga pripeljem k mizi in vidi juhica in ostalo je odgovor "smoki papau" in ne poskusi nič. Zvečer je lačen zaspau-upam da bo danes bolše-da bo zaradi lakote jedeu. Kaj še lahko naredim. Sem ubrala pravo pot ali ...

LP Katja

29. okt 2008 9:39

Tu bi se jaz tudi malo priključila. Namreč naša tamala izredno malo poje in je tudi malo shujšala. Bonbončke in piškotke smo že ukinili... Zdaj pa ati pa mami igrata letalo pa mi2 s sestro jo hecama, da bom mi2 pojedli... Nam je že čist zmanjkalo idej. Začetnica

29. okt 2008 9:42

Uh začetnica poznam in pri nas ne zaleže. Popolnoma nič ga ne pripravi do tega da odpre usta. Verjetno bo le čas tisti ki bo pripomogel da bo pozabiu na piškote in ostale smeti. LP Katja

29. okt 2008 10:05

Jaz bi vprašala vzgojiteljico, če gre tako odklanjanje hrane pripisati vstopu v vrtec. Moji dve nečakinji sta tudi dveletnici in sta se vsaka na svoj način spopadli z vstopom v vrtec in imeli svoje finte. Ena je obmolčala (prej je že čebljala), druga se je metala po tleh in blazno jokala ojojoj.....In je pač vsaka na svoj način dobila nazaj tisto, za kar je v svoji dveletni pameti ocenila, da je z vstopom staršev izgubila: absolutno pozornost staršev. Potem so se pa morali spet z njima ukvarjati in punci sta brihtni in sta poskušali na vse načine pojačati svoje osnovne manevre. Tista, ki je molčala, je ugotovila, kako se starše "nagrajuje" z govorjenjem in kako se jih "kaznuje" z molkom, do podbne ugotovitve je prišla tudi jokajoča se trmica. .... No, po kakih treh mesecih sta se pa unesli. Komaj čakata, da gresta lahko v vrtec in ko je čas za iti domov, se jima ne mudi (se lepo pustita čakati). Se mi zdi, da tisto z odklanjanem hrane spada v področje, ko mali človek poskuša opredeliti, katero področje še "ima pod kontrolo", če so ga proti njegovi volji in majhni fizični moči odpeljali v vrtec. In je našel hrano. V vrtcu, kjer je proti svoji volji in izbiri, pač ne je, zato pa je tam, kjer je car in številka ena. To so pa stari starši. Moraš namreč upoštevati da otrok precej časa razume svet tako, da se je on vanj rodil, vsi ostali, ki so okoli njega (starši, stari starši....) so pa tu zato, da strežejo NJEMU. In tudi, če pogledaš iz otrokove perspektive - zadnje dve leti se mu je več ali manj dogajalo tako, kot si je zamislil in hotel in zakaj za vraga bi se kdorkoli takemu luksuzu odrekel brez boja? Nekje med drugim in četrtim letom pride otrok do spoznanja, da vsi ostali niso na svetu za to, da strežejo njemu, temveč je on zgolj in samo še eden izmed mnogoterih iz pisane druščine. Temu spoznanju pravijo v socialni antropologiji "ekscentričnost človekove narave" (to je drugače tema, na kateri so popadale stotnije študentov pri Vesni V. Godina, sama sem ponosna prejemnica desetke na tole temo, okej, malo se hvalim), v psihoanalizi se temu reče razreševanje Ojdipovega kompleksa, v popularni psihologiji se pa temu reče "hudičevo leto"... In bi z veliko mero verjetnosti rekla, da ste pri vas zdaj v tej fazi. Hrana s tem nima direktne zveze. Vendelina jr.

29. okt 2008 10:21

Problem delate iz ničesar, to je več ali manj problem pri večini mladih staršev. Enostavno ne kupovati razno-razne smokije, čokolade, piškote. Tudi starim staršem zabičajta, da nesmeta nič takega imeti, ne pa kar - Ker moje besede pri starih starših ne zaležejo tja ne bova več hodila... Halo!!! (Sigurno je spet tašča v igri!) Lepo se pogovorite, boš videla, da bosta upoštevala. Zmenite se, da kakšen košček čokolade lahko le dobi, ne pa da se najeda. Smokije, čimpse in podobno - kot ste rekle "ostale smeti" nikar ne kupuj. Nič hudega, naj bo fantiček tudi lačen, od lakote že ne bo umrl. Doslednost pri prehranjevanju in bo že čas naredil svoje. Vedi tudi, da je fantiček v letih, ko postajajo "mali teroristi - izsiljevalci". Ko je bil moj najstarejši (sedaj 11-letni) vnuček take starosti, kot tvoj sedaj, sem mu nekajkrat šla pečt palačinke, ko so bili na odhodu, v hodniku že oblečeni..., potem sem jih "slišala" od hčere in zeta, od takrat pa se samo pogledamo in jaz že vem, kaj smem in kaj ne. Pozdravček!

29. okt 2008 10:24

Jaz bi rekla, da manj ko bo cirkusa, prej bo minilo. Če mu odtegneš obiske pri starih starših, bo morda še huje.

Poskusi se še enkrat pogovoriti z njimi: naj mu dajo piškot, a enega. Ali pa naj enega prepolovijo, pa ga dobi dvakrat. In samo tri smokije ne pa cele vrečke. Lepo postopoma torej.

In brez skrbi - ni lačen zaspal. Če bi bil res lačen, bi jedel in ne bi kar tako zaspal.

Na tvojem mestu bi poskusila mirno, brez siljenja, da mora nekaj jesti. Ko pride od starih staršev z želodčkom, polnim piškotov in smokija, mu doma ne daj nič za jesti. Poskusi ti jesti sama oziroma vidva z možem, zanj pa naj ne bo pogrinjka. Boš videla, kako bo reagiral, ko ga ne boš silila s hrano. Morda pa malčku tudi disciplina, kot naj bi jo imel po tvojem, ne sutreza, in se, v kombinaciji s tistim, kar je vendy zapisala, to pač odraža na način, ki tebe spravlja ob živce.

 

Jaz sem imela to srečo, da so stari satrši disciplinirali otroke glede hrane, sva bila midva bolj popustljiva. Ampak tudi ko so stari starši zganjali svoje, naših malih junakov nista uspela podrediti svoji volji. Šele ko so tudi oni igniriali njuno zavračanje hrane in se obnašali, kot da problema ni, so zadeve prišle na svoje mesto.

 

Mamamia

mamamia

29. okt 2008 10:25

Ljudje smo razlicni. Jaz osebno iz tega ne delam cirkusa, tudi zato ne, ker jaz ne vidim razlike med porcijo cokolinota in stirimi piskoti ter kozarcem mleka. Osebno imam celo raje piskote. Ker pa tebe to moti bi mu jaz na tvojem mestu dovolila prigrizke samo ce bi jedel. Ne namesto. Pa brez siljenja k hranjenju, ker sicer se kaj hitro to sprevrze v borbo kdo bo mocnejsi - zmaga pa itak nihce ne. Se pravi - ce Anej poje nekaj pri kosilu (tu ne bi zahtevala enormnih kolicin) gre lahko k dedku, lahko dobi smoki, itd. Ce ne, potem lahko je vecerjo doma, ce noce ni lacen - tudi za smokije ne. Na njegovo prosnjo za piskote, bi mu povedala: Seveda jih lahko dobis, ampak najprej se poje vecerja. Pika. Baje je dosti bolj ucinkovito ce mu dovolis z pogojem, kot pa prepoves z razlago (Ne, ker nisi vecerjal.). Je pa potrebno potem na temu vztrajat in seveda tudi obljube izpolnit . LP, R.

29. okt 2008 10:26

Lahko razumem vaše probleme, saj sem imela isto s prvima dvema otrokoma. Sin me do 2. razreda ni nikoli vprašal naj mu dam jest bil je tako suh, da so me vsi spraševali če je kaj bolan. Ko je prišel iz vrtca pa do večerje ni spravil v usta prav ničesar, s tem da tudi popoldanske malice v vrtcu ni pojedel. Dopoldne v vrtcu pa tudi vsega samo za vzorec. Nekaj časa sem se ful sekirala zaradi tega, a ker je bil tudi zelo malo bolan ( mislim viroze, angine in podobno) se kasneje s tem nisem več obremenjevala. Smo pa tudi mi ukinili vse prigrizke med obroki, izmišljali smo si vse mogoče pravljice,obljubljali darila... pa ni nič pomagalo. Skoraj ista zgodba se je ponovila tudi pri hčerki, a sem to veliko lažje prenašala ker sem situacijo že poznala. Danes oba (sin 11let, hči 8 let)normalo pojesta obroke, pa tudi vmes sta večkrat lačna. Tako da punce, če so otroci zdravi in normalno rastejo ne se preveč sekirat bo že prišel čas ko bodo z veseljem jedli. Je pa naša najmlajša (2 leti in pol ) pravo nasprotje in bo pojedla še za prva dva. Neprestano gleda kje je kaj , da bi jedla. Če se spolnim muk ob obrokih pri večjih dveh je pogled nanjo kako je pravi užitek. Pa sploh ni debela ima prav normalno postavico. patka

29. okt 2008 10:28

Saj jaz tudi tako mislim, da nobeden ni toliko nor (tudi otroci ne), da bodo lačni. Mi smo sicer ukinili prigrizke, ampak tamala še vedno ne je. Mogoče pač ni lačna oziroma ne rabi toliko. Jaz staršema vedno rečem, da če bo res lačna bo verjetno že jedla, ker mami ne kuha glih tolko zanič, da bi tamali bilo vse fuj in fej. Začetnica

29. okt 2008 11:31

Vendelina, ker mali v vrtcu zajterk je misliva z vzgojiteljico da je vzrok nekaj drugega kot navajanje na vrtec. Do sedaj z njim v vrtcu težav ni bilo. Glede starih staršev, govorim le o dediju in stricu, ki še živi doma (tašče že skoraj 5 let ni) sem se odločila in za nekaj časa bo tako!! Sploh pa je bilo o starih starših že toliko napisanega in ne eden ni drugenu enak. Pri nas se ne doseže nič dokler jih ne pritisneš ob zid. Potem je nekaj časa dobro vendar se kmalu pozabi tako da je to začaran krog. Dragička doma nimam in nikoli nisem kupovala nič sladkarij tako da je izključno in le težava pri dediju, ki mislim da na ta način išče njegovo pozornost. Po domače bi se mu rad prikupiu pa nič kaj bol primernega na najde. Seveda sem mnenja da piškot ali dva nista problem in nisem tako zatežena vendar nekaj časa bo sedaj treba čisto prenehat da spet začne normalno jest. Da mali na besedo dedi asociacira na piškot je pa tut mal preveč. Mislim da sem dobila odgovor na vprašanje, če sem na pravi poti. Predvsem to me je morilo ali pravilno ukrepam. LP Katja

29. okt 2008 11:43

Pozdravljena, tudi jaz se malo pridružim pri razpravi... Tudi sama imam zelo "skrbno" taščo, ki v mojega sina (3,5 leta) zbaše vse, kar se v kuhinji najde... Prav prejšnji teden je bil bolan in ker je moja mama predaleč - na drugem koncu Slovenije - sama z možem pa nikakor nisva mogla na bolniško, smo ga pač vozili k njej. Ko sem prišla, je najprej jedel makarone, čez par minut kekse, pa smokije, flipse, čez nekaj časa sadje... Mislila sem si, otrok ima želodec iz "rostfraja", da vse to zdrži. Za znoret, ampak ker so že stari modreci rekli da "kdor molči devetim odgovori" nisem rekla nič, da ne bi mislila, da sem nehvaležna. Prehranjevalni ritem se mu je popolnoma zmešal. Ko pa je zdaj spet zdrav in doma, mu - kadar ga zgrabi želja za "smetmi" - ponudim sadje, ali kakšne grisine, pa nič ne komplicira. Kar brez skrbi, otrok sigurno ni lačen. Moj tudi včasih pride iz vrtca pa bi še "volka pojedel", včasih pa do večerje nič, za večerjo pa kakšno malenkost, ali pa samo skodelico mleka. Čim manj komplicirat, pa bo. Pozdravčič... Karjolca