Taščica

29. okt 2008 12:49

Tako tašče kot snahe smo lahko do skrajnosti negativne in pozitivne. Od sreče je odvisno, kakšne naletimo skupaj, s skupnim imenovalcem sin-partner. Med skrajno pozitvnimi in skrajno negativnimi odnosi, ki jih ni mogoče zboljšati, je večina takšnih, da se da s strpno besedo in malce dobre volje odnose vzdrževati v znosni obliki.

Tako kot na vseh drugih področjih so naša pričakovanja tudi tu različna. In velikokrat odvisna od zornega kota gledanja. Zgornji vic o jopici za malčka je dovolj zgovoren.

 

Kdo od nas zmore na poteze tašče gledati tudi z izhodišča, da njeno početje vendarle izvira iz želje pomagati? In da gre za mamo človeka, s katerim me želimo živeti, in si že zato zasluži spoštovanje (in ne nujno tudi naše ljubezni?).

Tudi meje znosnega so različne. Nekdo znori, če tašča ne pozdravi z nasmehom in ne odobrava prav vsega, kar počnemo, nekomu drugemu gladko dol visi, četudi tašča ves dan godrnja.

 

In tudi tašče različno gledajo na svoje snahe. Ene res želijo nagajati, vpletajo se vse povprek (v družini smo imeli primer, ko je naša sorodnica kot tašča hodila v spalnico sina in snahe in ravnala posteljo v času, ko sta se  spravljala spat---- ker postelja mora biti v nulo postlana, seveda; no ni trajalo dolgo, pa je naletela na zaklenjena vrata, in ko jih tudi na trkanje nista odprla, je ukapirala, da pretirava, malo je mulo kuhala, ko pa ji je sin rekel, da posteljo tako ali tako razmečeta, ko se valjata po njej in je postiljanje nesmiselno, se je popolnoma unesla).

 

Ne vem, za vsako stvar v odnosih sta potrebna vsaj dva.

Svojim otrokom bi pa vseeno svetovala, naj z družino stanujeta sama, po sistemu, da starši do njiju ne morejo v copatih.

 

Mamamia

mamamia

29. okt 2008 13:02

poslala zs LP Katja

29. okt 2008 15:29

Punce, ko berem vaše poste me začne zvijati po trebuhu. Tudi jaz nisem imela sreče s taščo, vsaki privoščim da živi v razumevanju in dobrih odnosih, vendar se mi zdi da je v realnosti zelo malo takšnih. Začetnica razumem kako se počutiš, sem dala tudi sama nekaj podobnega skozi, če ti lahko kakorkoli pomagam, sem tu čvekica

29. okt 2008 16:09

Jaz sem mislila, da je tema o pticah. Ornitološki štos, ni kaj. Drugače pa, da ne bo tole totalno klišejsko - upam, da se v stavkih kdo najde... 1. Z generacijo partnerjevih staršev začne človek kolikor toliko korektno voziti takrat, ko tolikanj odraste, da razume, da ravno vsaka pripomba pa tudi ni totalen in frontalen napad na osebka, izveden strogo z namenom, da bi tega osebka sesuli po dolgem in po čez. 2. S svojimi starši začne človek kvalitetno sobivati takrat, ko ugotovi, da sta samo človeka in da čisto vsake kritike ali pa minorne pripombe pa tudi nista izrekla za to, da bi ti nabijala občutek krivde. In če človek kljub temu dobi občutek krivde, naj se zgolj nasmehne tej svoji psihološki prtljagi. In jo odvrže. 3. S svojim otrokom začne človek kvalitetno sobviati takrat, ko sprejme preprosto dejstvo, da ta otrok ni točno tisto, kar je roditelj v osnovi načrtoval, pa je kljub temu kar dobro izpadlo. In ko ugotovi, da otroci niso za to, da bi izpolnjevali želje svojih staršev. In ko niso več zbegani, ko v svojih otrocih vidijo ponavljanje svojih karakterih napak v naslednjih generacijah. 4. Z družinami svojih otrok začne človek kvalitetno sobivati takrat, ko ugotovi, da stvari, ki jih pač ni realiziral, besed, ki jih ni rekel, situacij, ko se ni postavil zase....ne more kompenzirati tako, da svojo voljo, svoje prepričanje kot edino zveličavno in svoj (po lastni in nepreverjeni oceni omajani) ugled poskuša uveljaviti v družini svojih otrok. A je dossti štofa za razmislek? Vendelina jr.

29. okt 2008 19:03

In kje si bila do zdaj, vunderkinderlina???

 

Kaj bi šele napisala, če bi tisti noblige že bil pri tebi?

 

BTW, hitro sem odrasla, drugi odstavek preskočim, ker sta živa fantazija, tretji drži kot pribit ( s tem, da kaj posebnega z njima nisem niti načrtovala, ker nimam niti ene neizživete ambicije...), glede četrtega sem pa tudi imela srečo.

 

Medve imava za kaj nazdravit, kaj? Bo noblige premalo...

Mamamia

mamamia

29. okt 2008 21:22

Jaz pa moram priznat, da imam taščo zelo rada, da sva si sicer zelo različni ampak sva se našli...:). Je pa moj tast druga pesem....se pa tudi glede tega z taščo strinjava.. Lp tejka77

30. okt 2008 7:55

Popolnoma se strinjam s tabo vendelina in sem na dobri poti, da kvalitetno sobivam . Taščanam je sicer naredila ogromno slabega. Sedaj živimo v isti hiši. Nimam je rada, priznam. Toleriram jo. Sin je že "skoraj" na svojem. V Lj ga pokličem enkrat na teden, ob vikendih prideta s punco domov in sta malo pri njih, malo pri nas. Mislim, da zaenkrat še ne težim. Ampak nikoli ne veš, he,he. Ampak obema sinovoma sem pa povedala, da si ne bi slučajno domišljala, da bosta živeladoma, saj me je sama zloba Imejte se!! Tina

30. okt 2008 8:41

Midva pa komaj čakava da spoznava od svojih otrok izbrance. Se že zdaj velikokrat smejiva na ta račun. Pri nas bodo štirje novi v razširjeni familiji....Za vsakega ta mladega so prvi obiski tabu. Najini otroci so pa vseeno še malo prezeleni za resne zveze. Vendar leta grejo in nikoli ne veš... barbyslo

30. okt 2008 8:54

Vse te silne želje, da se za vsako ceno doseže skupno bivanje z svojimi potomci kaže na trenutno največji problem - da se mladi mnogo prepozno osamosvojijo, grejo na svoje, zaživijo svoj life. Tega se zavedamo vsi a bi kljub temu storili vse, da bi ugajali njihovim patrnerjem, da bi nas imeli radi, da bi jim lahko delili nasvete (kajti polna jih je naša glava in mamo ja življenske izkušnje) ,etc.... dejte še malo razmišljat v tej smeri. LP hedonist

30. okt 2008 9:06

Darling, saj sem rekla, mislila sem, da se pogovarjate o ptičicah.... Se pa strinjam s kolego hedonistom - kadar ne uporablja klicajev, se kar strinjam z njim Vendelina jr.