29. okt 2008 12:49
Tako tašče kot snahe smo lahko do skrajnosti negativne in pozitivne. Od sreče je odvisno, kakšne naletimo skupaj, s skupnim imenovalcem sin-partner. Med skrajno pozitvnimi in skrajno negativnimi odnosi, ki jih ni mogoče zboljšati, je večina takšnih, da se da s strpno besedo in malce dobre volje odnose vzdrževati v znosni obliki.
Tako kot na vseh drugih področjih so naša pričakovanja tudi tu različna. In velikokrat odvisna od zornega kota gledanja. Zgornji vic o jopici za malčka je dovolj zgovoren.
Kdo od nas zmore na poteze tašče gledati tudi z izhodišča, da njeno početje vendarle izvira iz želje pomagati? In da gre za mamo človeka, s katerim me želimo živeti, in si že zato zasluži spoštovanje (in ne nujno tudi naše ljubezni?).
Tudi meje znosnega so različne. Nekdo znori, če tašča ne pozdravi z nasmehom in ne odobrava prav vsega, kar počnemo, nekomu drugemu gladko dol visi, četudi tašča ves dan godrnja.
In tudi tašče različno gledajo na svoje snahe. Ene res želijo nagajati, vpletajo se vse povprek (v družini smo imeli primer, ko je naša sorodnica kot tašča hodila v spalnico sina in snahe in ravnala posteljo v času, ko sta se spravljala spat---- ker postelja mora biti v nulo postlana, seveda; no ni trajalo dolgo, pa je naletela na zaklenjena vrata, in ko jih tudi na trkanje nista odprla, je ukapirala, da pretirava, malo je mulo kuhala, ko pa ji je sin rekel, da posteljo tako ali tako razmečeta, ko se valjata po njej in je postiljanje nesmiselno, se je popolnoma unesla).
Ne vem, za vsako stvar v odnosih sta potrebna vsaj dva.
Svojim otrokom bi pa vseeno svetovala, naj z družino stanujeta sama, po sistemu, da starši do njiju ne morejo v copatih.
Mamamia
mamamia