1. november-je res spomin, ali morda...?

1. nov 2008 21:25

tako pač je

1. nov 2008 21:32

++++ioiuoioioioioiouououoiooioioioiuiuoioui

1. nov 2008 22:04

šjorca je napisal/a:

neko gospo tako rekoč "sosedo na pokopališču" sem slišala ko se je pogovarjala z nekom (stala sem v vrsti in sem čakala na vodo) drugim in je rekla: a, za 1.pridete? veste moreste pridet da vas ljudje vidijo, ker če ne je vse zaman ves trud, in kaj bi potem še kdo reku če vas nebi nihče vidu?! mislim halo!!!!

Ne jemlji tega tako za slabo. Nekateri ljudje, predvsem starejši, imajo drugačen pogled na praznike in običaje, kot mi mladi. Npr. moja mami je letos šla na grob v rojstni kraj - na podeželju, ki je zelo daleč. V bistvu mora skoraj nujno nekje prespati. Ker so njene sestre na domu že zelo stare in bolne, je nameravala prespati v motelu, pa tudi nekje zunaj pojesti kosilo, da nebi obremenjevala sester. Tu pri nas bi bilo to čisto normalno, ena sestra pa ji je rekla, kako huda sramota bi bila to za njih. Naj omenim še, da je tam velika sramota, če prideš brez moža. Ali pa npr. enkrat, ko sem urejala grob očetove pokojne tete, ki nam je sicer malo od roke, pa je pristopil možakar iz tiste vasi in mi začel govoriti, kako moramo urediti grob - vliti okvir, naročiti nov kamen in podobno. Točno je vedel za kakšno leto ali dve nazaj, kako je bil grob urejen, katere rože so bile posajene. Jaz sem takrat skoraj dol padla, ker si je drznil vtakniti tja, kjer ni treba, potem pa sem pomislila, da je pač za njih star, neurejen grob izraz nespoštovanja do pokojnika, sploh ker smo po tej teti nekaj podedovali. Tako mi tudi ni težko razumeti, da se nekaterim zdi, da če jih ne vidijo na pokopališču, da bojo drugi rekli, da jih ni bilo. Pa tu nimajo nič zraven pelci in drage ikebane. V manjših krajih in na podeželju je žal še vedno tako, da je ljudi strah, kaj bojo rekli sosedje... matilda Sporočilo je spremenil(a) matilda dne 01. nov 2008 22:15:15

2. nov 2008 3:41

Antoni Beline je napisal: Komedija, bolje tragedija nasega casa je , da ne znamo biti vec naravni,pristni. Umetno, tuje, kopirano,vstopa skozi glavna vrata.Bolj smo zaskrbljeni kako nas vidijo drugi,kot da bi se zamislili nad tem,kaksni v resnici smo.Ni vec pristnosti v nasih medsebojnih odnosih,se manj v obnasanju .Za videz( beri image) smo pripravljeni prodati tudi osebnost, duso, ce hocemo. Celo pred edino in neizprosno resnico( smrt) postavljamo umetne roze in plasticne svece. Zato ker se bolj bojimo,kaj bodo rekli ljudje,kot da bi se zamislili,da z umetnim zalimo nase mrtve... namesto gore plastike bi bila dovolj skromna posodica z zeleno rastlino,ki bi nas spominjala nanje! Temo sem odprla zato,ker se mi zdi, da prvotni namen praznika ze dolgo izgublja svoj pomen. Seveda ga vsak od nas ga razume in dozivlja drugace, z vso pravico. Sama ze dolgo ne nosim nosim vec plasticnih svec na grobove znancev in sorodnikov.Pa ne samo(ali pa tudi ) z ekoloskega vidika. Samo cvet ali vejico z mojega vrta.Zdi se mi da ima ima tudi suh bolj topel,bolj cloveski pomen. kozamurnik