1. november-je res spomin, ali morda...?

Naletela sem na tale blog in ker se mi zdi, da je veliko resnice v njem,ga prilepim:

Začelo se je! Čas pelcmontlov, pogostih obiskov britofa, cvetja, sveča, ikeban, urejanja grobov, pomivanja marmorja in vsega ostalega s..., kar še sodi na pokopališče.

Kar čez noč so pokopališča dobila magično moč in začela oranžno-rdeče svetiti. Kar naenkrat so pokopališča tako zanimiva, da privabljajo cele trume ljudi in da je problem najti parkirno mesto za jeklenega konjička. Še par dni in se bo začela promenada in prijazno pozdravljanje in ponosno kazanje, kako lepo vsi skrbijo za grobove svojih bližnjih.

Žalostno in patetično je to, da se bo naenkrat na grobu nabralo preko 40 sveč, medtem ko je grob pred tem celo leto sameval. Smešno je, da ljudje uredijo grobove samo takrat, ko pride velika masa ljudi na pokopališče in hočejo, da imajo bolj urejeno zadnje počivališče, kakor sosedje. Zanimivo je, da ljudje prižigajo po par sveč naenkrat, kot da bi se hoteli odkupiti za ta čas, ko si ga niso vzeli, da bi prišli na pokopališče. Roke si manejo cvetličarji in trgovci s svečami, ker služijo na človeškem pohlepu, ko je treba pokazati, da smo ravno “mi” imeli najbolj radi pokojnike! Cene sveč niso zanemarljive in če vzamem v obzir, da so narejene iz plastike in da najdražje zdržijo 5-7 dni, potem se vprašam, kam gre vsa ta količina plastike, ki ostane na grobovih. Pri nekaterih ostane gor celo leto, dokler se zgodba iz uvoda ne ponovi, ali pa jih veter ne raznese po samem pokopališču.

Govorimo o ekološki osveščenosti, govorimo o podnebnih spremembah, poudarjamo skrb za naravo. Vendar v tako preprostih stvareh, kot je 1. november, se vse to pozabi. Če si nekoga imel rad za časa njegovega življenja, potem tudi ni potrebe po svečah. To, da si ga spoštoval in da si ga cenil, si mu pokazal in je človek to razumel. Lepo je, če se spomniš nanj, ga obiščeš na pokopališču in mu prižgeš svečko. Vendar za to obstaja 365 dni v letu in ni samo 1. november tisti dan, ko se “moraš” teh ljudi spomniti.

kozamurnik

Temo je spremenil(a) kozamurnik dne 27. okt 2008 05:12:20

27. okt 2008 6:08

Se kar pridružujem gornjemu mnenju.  Meni so od vseh pokopališč najbolj všeč taka, kot sem jih videvala na severu Evrope, lepo negovana trata, na njej spominski kamni, ob njih sem in tja  svečka ali mali preprosti šopek. V naših razmerah pa skromno negovani grobovi s svečko, kjer se vidi, da je ljubezen, čeprav morda brez denarja.

Zato grem na pokopališče veliko raje med letom in še to med tednom, ko je prazno in mirno. Za prvi november je vzdušje tako, da se ne morem mirno zbrati in se spominjati pokojnih.

 

Cila

27. okt 2008 8:23

Se strinjam z obema. Žalostno, toda resnično. galja

27. okt 2008 8:28

Ponavadi se navede vir, če že kopiramo http://www.had.si/blog/2007/10/29/pelcmontli-br mamica03

27. okt 2008 8:42

Ne vem no, odkod pa to vsesplošno vedenje in ta neizmerna prepričanost, da je kampanjsko urejanje grobov enako kampanjskemu spominjanju na pokojne, drugače pa pokojniki niso nikomur več v mislih in da sploh ni izjeme? Hej, ljudje se tudi malo selijo, grejo na različne konce in zelo veliko nas je, ki nam je iz raznoraznih razlogov ostala obveznost urejanja grobov naših starih staršev, pa partnerjeve familije, pa še koga in je to po raznoraznih koncih dežele postavljeno in pač res nismo vsak mesec na vsakem od teh grobov...? Se pač zgodi, da prevzameš obveznost urejanja groba v katerem so ostanki ljudi, ki jih niti nisi posebej dobro poznal ali jih pa sploh nisi....ker je pač ta obvzenost nate priletela zaradi tega, ker tega na primer teta ne zmore, ker ima zdravnstvene težave. Pa greš te zadeve urejati in kupuješ rože in zlate črke na spomenikih (2,5 EUR na črko) morda ne ravno z neizmerno pieteto do davno umrlih ampak vsaj z občutkom, da malo pomagaš bolnemu sorodniku, pa naj ima revež vsaj eno skrb manj, če mu že pri zdravljenju ne moreš pomagati. Hočem reči so različni razlogi za delovanje ljudi za 1. november in bogpomagaj, če ima nekdo ob sosednjem grobu malo drugačen razlog, kot naše živeče pleme, ki stoji ob grobovih prednikov našega plemen...so what? Mene ne ogrožajo. Niti me ne ogrožajo plastične sveče - predpostavljam, da so zabojniki za ločeno zbiranje odpadkov - več odpadkov naredijo kolone avtomobilov, ki se vsak dan vozijo v naše meseto. Prav tako me ne ogrožajo gospe, ki imajo nove plašče - pa naj jih imajo, če so jih kupile, so naredile prodajalcu zaslužek in na tak način defintivno povečale naš GNP, to je pa okej. Niti me ne ogrožajo ljudje iz mojega širokega plemena, s katerimi, razen tega, da smo v sorodu, nimam kaj dosti skupnega, ampak enkrat letno zmorem preživeti tudi družbo ljudi, s katerimi imam zelo malo skupnega.... Skratka, kje je problem? Ga ne vidim. Vendelina jr.

27. okt 2008 8:51

Delno se strinjam z mnenjem obeh prvih predhodnikov. Pa vendar menim, da je prav, da je en dan v letu namenjen tudi pokojnim - in kot tak obeležen dneva prost dan. S tem je dana možnost, da obiščejo grobove tudi tisti, ki jim med letom zaradi oddaljenosti in časovne obremenjenosti zmanjka časa in bi obisk pokopališča odrivali v nedogled, in bi lahko minili tudi več let, preden bi ga obiskali. Zato je razumljivo, da je v tem dnevu tudi velika gneča. Istočasno pa je to, če si hočemo priznati ali ne, tudi neke vrste družabni dogodek, saj se srečajo generacije ljudi, ki se morda ne bi nikoli več. Tudi to je praznik, na katerega se pripravi vsak po svoje. Kar se tiče garderobe in "pelcmontolov" je res še morda pred 15 - 10 leti bil običaj, da si moral pokazati nekaj novega - ker je pač 1. november nekakšen znanilec zimskega obdobja in je bila menjava garderobe obvezna, pa sedaj tega ni več,ker tudi ni več tako mrzlo. "Pelcmontle" so v glavnem nadomestila umetna krzna, le kakšna starejša gospa še pride v originalu, ki se mu pa precej poznajo leta,drugače pa ni videti več nobenih"nobles" ampak solidna urejenost. Strinjam se, da je absolutno preveč cvetja in da so nekateri grobovi "nabutani" z rožami in svečami, vendar lastnik oz. skrbnik groba težko odkloni prinašalcu cvetja, da ga ne bi položil na grob. Jaz sodelujem pri treh grobovih (nisem skrbnih grobov) in sicer tako, da se sorodniki dogovorimo in participiramo v enakih deležih nakup solidne, ne pa razkošne ikebane (na posameznika pride cca 2 - 3 evre), svečke pa prinese vsak po lastni presoji, vendar največje število je kolikor je v grobu pokojnikov,ki so mu bili najbližji (ne vseh). larisa1

27. okt 2008 9:23

Ljudje smo različni in ne gre kar nekaj v tri dni posploševati, da pa le na tisti dan vse drvi na britofe! O takšnem "sranju" lahko piše nekdo, ki (po mojem mnenju) še ni doživel izgube res bližnjega. Se mi zdi, da se s tem dejstvom pa tudi pogled na običaje tega dne spremeni. Če kdo uživa v tem, da se za na britof okranclja, pač naj ima to veselje. Če je komu v veselje imeti na grobu metrsko ikebano, al pa plastično košarco s plastičnimi rožami...naj pač uživa v tem, kje pa piše, da nam mora biti vsem enako všeč. Verjetno jih je kar nekaj, ki zaradi različnih razlogov ne morejo obiskat grobov svojih prednikov med letom in to pač storijo na ta dan. Pa kaj, kaj pa smo mi, da bomo sodili o njih?

Zame je beseda "sranje" v povezavi s tem dnem res "sranje" v glavi avtorja tistega umotvora.

Ognjič

27. okt 2008 9:44

No fama pelcmontlov je pretklost in grozno zlajnana tema. Globalno segrevanje zemlje je k temu priomoglo, saj na vseh mrtvih dan ni več tako mraz kot je bilo to pred desetimi ali več leti. Tudi ni treba več obuti novih škornjev ker ni snega. Evo narava je sam zregulirala to, za nekatere nepotrebno, hohštaplarijo. Vendelina ima prav- migracijska gibanja vplivajo tudi na obiskovanje grobov. Moj odnos o tega vprašanja pa je , tako vsaj pravijo moji najbljižji , nekoliko čuden. Ne maram pokopališč, ne maram grobov. Redko grem tja, zagotovo pa me ne boste na britofu srečali tega dne na masovni komermoraciji. Moje prepičanje je, da je mojim mrtvim prednikom kaj malo mar ,koliko sveč (plastičnih, a so morda še kake druge ??) in dragocenih rož nasujem na njihovo zadnje počivališče ! trdim, da je potrebno bližnjim kaj lepega storiti v času njihovega življenja. Takrat je potrebno da jih imaš rad, da jim pomagaš, da jih razvajaš in da jim nikoli ne stroiš nič žalega. S tem jim polepšaš njihovo življenje in to šteje. Potem pa ,ko odidejo je žal prepozno saj ne pomaga nobena še tako debela in velika sveča. In jaz sem, kar se tega tiče povsem miren. Moje starše sem ljubil in jih spoštoval ter jih nikoli ,ampak res nikoli, užalil ali kako drugače globlje prizadel. In povsem mirno spim ter se jih z ljubeznijo spominjam tudi sedaj, skoraj vsak dan. Ampak , dragi moji, tudi to vsak od nas doživlja po svoje in vsak ima v sebi prav ! LP hedonist

27. okt 2008 9:58

Na grobu mojega tasta in grobu taščinih staršev svečka nikdar ne ugasne (razen ko sta močan dež in veter in se prevrnejo, a smo potem naslednji dan tam in jih znova prižgemo). Nas je doma dovolj, da je vsak teden vsaj dva krat nekdo na obeh grobovih in nimam niti malo slabe vesti, ker 1. novembra damo na grob (ki je samo plošča z imeni in letnicami) še eno ikebano (iz svežih rož, se razume). In kot toliko krat med letom, gre družina skupaj na grob tudi 1. novembra.

A četudi ne bi šli, so naši predniki vedno nekako z nami. Spominamo se jih v pogovorih, vedno v veselih trenutkih in se smejimo štosom, ki so jih počenjali (ker navihani so bili vsi po vrsti).

 

Iz zgornjega posta mi veje neko svetobolje. Tudi prav, različno doživljamo tudi 1. november, kot še kaj drugega. Nam je pa prvi november pravzaprav sila vesel dan, ker ima sin rojstni dan. In potem razširjena družina ob mizi še nazdravi vsem pokojnikom, potem ko smo jim čez dan že svečke prižgali.

 

Je pač tako, da si na različne načine lajšamo vest, tudi so pokojnih.

 

Mamamia

mamamia

27. okt 2008 10:00

Hedonist, bravo. Bolje ne bi mogel povedati. RadaJem

27. okt 2008 10:47

Je že prav, da je ta dan, ko se spolnimo naših dragih, ki so že odšli.

Tisti, ki "redno" hodimo na grobove, že vemo, kdo "krasi" samo za praznik, saj po dogodku še več mesecev stojijo iste sveče in isto cvetje. Pri nas vedno pravijo, da gremo na modno revijo.

Druge grobove obiščemo že kakšen dan prej, ker v tisti gužvi nikamor ne prideš.

Čeprav sem brez očeta že skoraj 20 let, starega ata še poznala nisem, bom, dokler bom lahko, hodila na pokopališče.

katti