Kdaj goduješ

4. mar 2014 21:19

lp

5. mar 2014 15:45

Žal ga nisem nikoli slišala, sem pa tako navedbo o uporabi imena slišala pred dnevom reformacije. V imenu vere so sežgali prve knjige, ki so bile redke, sovražili ime Primož, in, ker so prvi imeli božična drevesca protestanti, jim pri nas, vsaj na podeželju, niso delali, ker so bili heretični.

Ne ve, če se spomnite proslave ob 300. obletnici smrti Trubarja  leta 1986, ko je v Rašici govoril takratni predsenik predsedstva SFRJ, zdi se mi, da je bil Sinan Hasnani, nekaj takega. Imel je govor  - v albanščini. Stari državi vsaj jaz tega nisem nikoli odpustila, ker se mi je pa to zdelo le preveč. O tem se nikoli ni kaj veliko pisalo.

Ob tem se spomnim tudi neke sončne nedelje, ko smo na TV gledeli ameriški film, o zamenjavi dveh fantov, od katerih je bil eden princ, drugi pa reven. Podnapisi so bili v  - cirilici, pri čemer nas je vse dvignilo s stolov. V tistem času so bila neka skupna jedra za kulturno vzgojo Jugoslovanov.

Nekje sem prebrala,da je nekoč prvorojenec dobil ime po očetu, drugi po dedu, nato po botru in drugih sorodnikih. Nakateri so otroke poimenovali na ime svetnika, rojenega na  dan rojstva. Poznala sem žensko, ki je zaradi neugodnega datuma rojstva  dobila najbolj grozljivo ime, ki ga je mogla dobiti. In ker je tako redko, po poroki se je preimenovala v ime, na katerega je slišala in spremenila še hudo tuj priimek, ga žal ne morem napisati, bom pa napisala na ZS, če koga zanima, ali pretiravam.

Pravijo, da je ime znak. Imena, ki so se pojavila pi leta 1990 se mo zdijo preveč "tehnična" in nimajo žara. Naši psički in mačke so imeli človeška imena in ljubezen lastnikov, vredno tudi človeka. Takrat še ni bilo Filipov, Oskarjev in Maksov, pa tudi Bajsi so redko koga klicali.

F r i n a

5. mar 2014 17:53

"Moj" Polikarp je naslovni lik Cankarjeve povesti z istim naslovom.
Očitno je bilo (tudi) takrat to ime izredno redko in izstopajoče, da se je avtor odločil svoj lik skozi župnikove besede "osramotiti" s tem imenom.

Po statistiki jih je v Sloveniji res malo (l. 2007 manj kot pet). Sicer pa hiter pogled po googlovem iskalniku najde javno objavljene podatke nekega gospoda Polikarpa iz poslovnega imenika.

Od TU kopiram nekaj zanimivosti o imenu Polikarp:
Polikarp je ime svetnika. Bil je škof v maloazijskem mestu Izmir in je umrl kot mučenec leta 156. Velja za zadnjega apostolskega učenca apostola Janeza.
Iz slovenske književnosti je znan Polikarp Kalan iz Tavčarjeve povesti Visoška kronika.
Nekdaj so v naših krajih nezakonske otroke ob krstu zaznamovali z nenavadnimi imeni, npr. z imenom Polikarp, to je umetniško opisal Ivan Cankar v povesti Polikarp, v kateri je ob zgodbi o nezakonskem kaplanovem sinu razgrnil bridko življenje nezakonskih otrok.

Mojega osebnega imena tudi ne najdem v koledarjih. Krščena nisem, da bi imela "svojo" svetnico.

Vendar pa je tistega leta, ko sem se rodila, moj stari ata našel v nekem "posvetnem" koledarju, da Mojca goduje 17. maja. Na koledarjih v kasnejših letih je Mojca izginila, na ta dan je vpisan Jošt.
No, moji stari starši so, kot večina ljudi iz tistih generacij, god spoštovali bolj kot rojstni dan, zato sem od njih na "moj" 17. maj vedno dobila vrečko janeževih upognjencev in tisti vijoličast dinarski bankovec, drugi stari ata pa mi je kupil čokolado. Stari starši so povedali, da mora človek imeti god "za naprej" in ne "za nazaj" in v mojem primeru so bili zadovoljni, da se je tako izteklo, saj je bila tista Mojca v koledarju edino maja, jaz pa sem rojena mesec prej

5. mar 2014 17:54

Od Sinana Hasanija bi težko pričakovali govor v slovenščini. Verjetno si ga tudi ne bi nihče želel slišati, tako kot ne govora Janeza Drnovška v albanščini. Ampak ne bi zdaj o bolj in manj enakopravnih jezikih.

Ne razumem prav, katerih imen ni bilo pred letom 1990. Oskarjev, Filipov, Maksov in Bajsijev? Teh je bilo kolikor hočeš. Med ljudmi in živalmi, na vsakem šolskem dvorišču so jih nekaj klicali Bajsi. Pa zdaj so tudi. Po letu 1990 so se pa resnično razširila tuja imena, pa ameriška navada poimenovanja otrok po čemer koli  - ampak ker so osebna imena pač osebna, je osebno tudi to, kako so komu všeč. Meni se nekatera naravoslovnotehnična imena prav dopadejo - Zarja recimo.  Ima pa vsak od svojega 18. rojstnega dneva dalje pravico, da stopi do upravne enote in si sam izbere ime po svojem okusu in skladno s svojimi sanjami o lepši bodočnosti, numerološko usklajeno z barvo aure ali po stari teti iz Kozjega - svoje lastno najboljše najlepše ime pač.

5. mar 2014 19:19

mamaF: kolikor Mojc sem jaz spoznala (kar precejšnje število) so imele za god Marijo, pač tisto, ki je bila na koledarju najbliže. Precej od njih je bilo itak krščenih na ime Marija in so to ime tudi imele zapisano v rojstnem listu in na dokumentih. Se pravi, da imaš za god kar širok izbor - http://studiosvetilnik.net/godovi/imena-po-abecedi/marij . 

Cila

5. mar 2014 19:34

Ja, Cila to vem.

Ampak meni itak to "nič ne pomaga", ker krščena nisem, torej itak nimam svojega svetnika zavetnika - kar pa je po mojem pomen goda (ali godu, tole sklanjanje samostalnika god se mi tako čudno šliši). Da praznuješ svoj god ali "imendan", kot so rekli tudi včasih, na praznik svojega zavetnika.

Jaz pa zaradi spomina na starega ata, njegovo simpatično voščilo in njegove obvezne janeževe upognjence iz sosednje pekarne štejem za svoj "god" tisti 17. maj, čeprav posebej ne praznujem

Kot se tudi z veseljem spomnim na staro mamo, ki je bila vedno malo žalostna, ker me niso dali krstiti in nimam vseh ostalih zakramentov, pa mi je vseeno v osmem razredu kupila "birmansko darilo", šivalni stroj, ki ga še vedno uporabljam.

Poznam pa tudi jaz Mojce, ki so krščene na Marijo in praznujejo svoj god na najbližjega od Marijinih praznikov. V moji generaciji sem imela skozi OŠ do faksa 5 sošolk Mojc, od teh  pa nobena ni bila krščena in tudi goda na Marijo niso imele. Potem smo pa kar ta "moj" 17. maj "prevzele" in se kdaj malo pohecale in posladkale na ta račun

5. mar 2014 19:37

Ja zaradi imena imaš lahko tudi problem.Moja tašča je imela ime,ki ga ji je dala botra a v krstno knjigo so napisali nekaj drugega,ker pač tisto ime,ki so ji ga izbrali ni bilo krščansko.To je bilo pred drugo sv.vojno.Seveda si je ona potem uredila,da je imela dokumente na ime,ki ji je bilo izbrano.A glej ga zlomka,ko sva midva urejala na občini dokumente za poroko,so vprašali takrat še fanta ime matere on pove,uradnica ja,to ni pravo ime,kaj vi ne poznate imena matere.Tam je bilo še vpisano tisto krstno ime in ko ji razloživa,da je spremenila podatke in ima dokumente na to ime je šla iskat in res našla to spremembo.lahko bi poroka odpadla,ne pravi podatki.

5. mar 2014 21:04

Moj mož se je rodil ob koncu vojne in je bil v porodnišnici tudi krščen, takrat so bili menda vsi. Starši so mu dali ime, ob krstu pa je dobil še eno, "ta pravo" ime. V vseh dokumentih, ki jih je imel, je imel samo ime, ki so mu ga dali starši. Potem smo dobili svojo državo. Enkrat mu je potekel potni list, pa je prepozno opazil, moral  pa je nujno na službeno pot. Hitro na Mačkovo, takrat pa so ga seznanili, da ima dve imeni, česar prej sploh ni vedel. Tega drugega tudi ni želel imeti, a bi moral počakati na nov potni list precej dlje, da bi sprovedli postopek spremembe imena.Tako je pristal  na obe imeni in še danes je med drugim tudi Jožef.

5. mar 2014 21:36

naor, nič se ne obremenjuj, moje ime je tudi izginilo iz koledarja takrat, ko smo Slovenci dobili svojo državo. Jutri imam god, bila sem krščena, drugih zakramentov pa res naprej nimam. Vsa leta sem na 6. marec jaz godovala, zdaj me je pa zamenjala Nika nič hudega, saj se je tako največkrat samo tašča spomnila, grem jutri z zvončki in flaško na njen grob, pa bova tam trčili in kakšno rekli

6. mar 2014 7:09

Nao in babka, vajino ime gotovo ni "izginilo", ampak v koledarju ni več napisano, ali pa je prestavljeno na drug datum. To pa mora znati preveriti vsak cerkveni dostojanstvenik.Na koledarjih imena velikokrat "ne štimajo", ali so zapisana drugače ipd. Tudi na isti dan godujeta 2 svetnika, pa nista oba zapisana. Tako da brez skrbi.

Ali je Karpo (Godina) skrajšan Polikarp?