1. nov 2008 20:23
Kriminalist campobeleške Stazione di Carabineri, marechalo Ignacio Greco je bil - z eno besedo - seksi, od brivske vodice do (dame, primite robčke...) lepo dizajniranega poročnega prstana z drobnim diamantom. Pustil si je razložiti situacijo, sprehodil se je po hiši, sumljivo zavihal nos ob napol prazni plastenki insolie in se nazadnje usedel na verando. Odklonil je kavo ali sok, odprl prenosni računalnik (precej boljši od tistega, ki so ga sunili nama) in se spravil k pisanju obširne prijave, v kateri je do najmanjših podrobnosti popisal
villetto sul mare, v njej naseljena
extracomunitari ter izginule predmete. O kakšnih prizorih, ki smo jih vajeni iz Frosta ali CSI, ni bilo niti sledu - sicilski lopovi si očitno lahko brez skrbi prihranijo magari stroške za rokavice iz lateksa za uporabo pri vlomu in odpiranju predalov. Njegov pribočnik Chiccio je medtem posedal v napol odprtem policijskem avtu, koketiral z Ramuxaro, ki se je medtem od nekje priklatila, pošiljal in sprejemal SMSje z nadzvočno hitrostjo (po porednem nasmešku sodeč bi ugibala, da je bila v igri kakšna od sicilskih lepotic), šef pa ga je vsake toliko časa poklical za nasvet, bodisi da naj poizve v centrali, kakšen je naslov najine villette (hišne številke namreč ni), bodisi zato, da se je posvetoval, kakšen je strokoven izraz za dvokrilna roletna vrata (menda se jim pravi perzijska okna, navajam po spominu, ker zapisnika tale hip nimam pred sabo). Pisanje zapisnika je trajalo skoraj 2 uri, je pa vreden, da se ga prevede z nekoliko
licentie poetice (v ta namen bom rabila malo več časa, precej sodelovanja mojega dragega in nekaj norega navdiha obeh). Po zaslugi marechalovega šarma je ta čas sicer hitro minil - ampak potem se je poslovil, skupaj s svojim adjutantom. Na najino zadnje vprašanje - če je namreč mogoče, da bi se lopovi še vrnili (
takrat sva zmotno menila, da je njihov plen glede na razmere na črnem trgu najbrž precej skromen - nisva še vedela, da so v kratkem času, ki je minil med vlomom in blokado kreditnih kartic, v 20 minut oddaljenem Castelvetranu napravili shopping spree, vreden čez 4000€; spet naj kar takoj pripomnim, da sta mi obe vpleteni banki dolgove že odpustili in se z njimi ukvarjata sami, glede na to, da sta bili kartici podpisani in zavarovani za primer zlorabe), sta izjavila, da se jima to ne zdi prav verjetno.
In sva ostala sama. V hiši, katere vhodna vrata se niso dala več niti pošteno zapreti, kaj šele zakleniti. Z avtom, katerega rezervni ključ je izginil skupaj z ukradeno
borsetto. In, last, but not least, s kupom krame, ki jo je bilo treba spakirati do naslednjega opoldneva, midva sva se pa tisti hip počutila ne samo kot ožeta limona, ampak kot ožeta limona, ki jo je nekdo zabrisal v trnovo živo mejo, ki se je je v naslednjem hipu lotila slamoreznica. In skozi vse to je začel poganjati rogove še navaden, z nagonom po preživetju okrepljen strah.
Kaj storiti z avtom, se nama prvi hip še ni posvetilo - ampak glede na to, da je bilo treba naslednji dan pospraviti vanj vso nakopičeno kramo, sva za začetek odnesla iz njega vse, kar vanj ni sodilo. Spraševala sva se, kako bi preprečila morebiten poskus kraje z rezervnim ključem - in moj dragi, ki je
monstruozno pameten (
To je čisto res. Pogosto mu povem, da je pamet sicer v ospredju med njegovimi ostalimi številnimi čednostmi, med katerimi pa je vsekakor na prvem mestu skromnost. "Kaj čem,", ponavadi skomigne z rameni. "Kar je res, je res." Tudi sama moram skromno priznati, da mi s komplimenti nikakor ne ostaja dolžen - in ima za to tudi razloge..:)))), se je domislil zares genialne rešitve. Najinega zvestega subaruja je bilo treba pokvariti - seveda reverzibilno. Najprej mu je mislil izpuliti akumulator, ampak izkazalo se je, da sva ob odpravljanju na počitnice očitno pustila doma set orodja. Nato je šel brskat po drobovju motorja in sistematično pulil in nato spet vračal iz njega vse, kar je dišalo po varovalkah, dokler se ni prismejal na verando z nečim majhnim, iz česar so na obeh koncih štrleli konektorji. "Na temle piše 1,25A, in čim sem ga izpulil, ni avto niti muksnil več."
Ta problem je bil torej rešen - najbrž ni bilo za pričakovati, da se bodo lopovi po prvem neuspešnem poskusu pojavili čez dve uri z avtovlačilcem. Naslednji zaplet, vrata s polomljeno ključavnico, ki so se poleg tega odpirala navzven, sva rešila precej manj elegantno - obe vratni krili sva skozi rešetke zvezala skupaj z navadno vrvjo, na notranji del vozla pa sva obesila prazno steklenico. Lopov ne bo mogel odpreti vrat, ne da bi prerezal vrv - in tresk steklenice bova slišala. (O tem, da se bova v tem primeru takojci u***la v gate od strahu, raje nisva razmišljala.)
In sva šla spat - kljub vsem naštetim ukrepom se mi je tista noč precej vlekla, pa še čisto preveč me je bilo strah, da bi obujala spomine na kakega lepega kriminalista...
------TBC-------------
lp, proxima