Sicilski potopis

21. okt 2008 20:15

Treba bi bilo prepričat šefa, da vpelje obveznost, da vsi člani kulinarike, če kam potujejo, obvezno podajo poročilo o potovanju.

ežoj

21. okt 2008 20:25

Hej, ežoj, dobra ideja, posebn o temo odpremo: POTOPISI, takšni in dugačni in bo. No, naslednji bo s Kube menda, a ne.....

Zakaj obveza, ki jo da šef. Če se že hvališ, da nekam greš, se spodobi, da nas potem razveseliš še s potopisom in fotopisom, seveda. Malo kulinarike pa mora biti vmes, tudi to nas seveda zanima. rimljanka - zasebno mnenje

Sporočilo je spremenil(a) rimljanka dne 21. okt 2008 20:27:12

23. okt 2008 16:47

No, zdaj je pa že pojutrišnjem, smo že vsi nervožasti, nikar preveč ne odlašaj !

nola

23. okt 2008 17:49

Ja, Proxima, kakor je zapisala nola, imaš samo še šest ur in dvanajst minut!!!!

LP

cervus

23. okt 2008 18:09

Va bene, va bene, prendersela con calma, e...:))) ... že pišem.

23. okt 2008 18:13

Forza proxima.

 

nola

23. okt 2008 19:09

Z mojim najdražjim se na vseh potepanjih drživa principa "When in Rome do as the Romans do." V prvem približku pomeni to na primer, da je na Korziki treba zjutraj posedati v caffejih in brati Corse Matin, v Londonu kupovati The Guardian, The Independent in hoditi po ovsene kosmiče v Sainsbury"s (pretekla bodo še stoletja, preden bodo Velikobritanci znali zvariti spodoben kofe), v Italiji pa piti capuccino in brati La Repubblico, kadar je Il Giornale di Sicilia že razprodan (občasno tudi L"Unita, če sva dovolj pogumno razpoložena). Trudiva se izogibat betulam, ki imajo pred vhod postavljeno tablo, na kateri je prvi napis Tourist Menu in ob njem kaka okrogla cifra. In seveda obredeva vse lokalne tržnice, kupujeva vreče čebule in glave cvetače od raznih potujočih prodajalcev (ooo, cipolla di Partanna - recept "Cipolle ripiene" sledi v kratkem), brskava po starinarnah in vstajava ob svitu, da bi v najbližjem pristanišču kupila ribe kar na pomolu. Včasih naju to pravilo odnese skoraj predaleč. Ko je drugi teden najinega bivanja prodajalec na triciklu (glej prvi zapis) spremenil melodijo in dodal še nekaj precej nerazumljivih stavkov, se je moj najdražji dva dni trudil, da bi razvozlal njegovo sporočilo (moja italijanščina je še zelo v povojih). Šlo je za vabilo vseh sedanjih in bodočih članov na občni zbor združenja lokalnih pridelovalcev oliv vrste Nocellara di Belice. Nič naju ne stane, če greva malo pogledat, sva se strinjala - in če bo videti kot kako prostozidarsko zasedanje, se bova pač tiho in neopazno pobrala, sicer se bova pa usedla v zadnjo vrsto in se pravila šašava. Ob napovedani uri je bila v dvorani campobeleškega Geotehničnega inštituta le peščica ljudi, ampak sedeži so se počasi in vztrajno polnili. Da spadava med extracomunitari, se je videlo na prvi pogled, ampak deklica, ki je delila pristopne izjave in material za občni zbor, nama ni z gnusom pomignila, naj se kar obrneva proti izhodu, zato sva vstopila v dvorano. In tisto, kar so imeli očanci za povedati, je bilo nadvse zanimivo - vsaj del, ki sva ga razumela (razprava je spočetka tekla v kar lepi italijanščini, čim se je pa razvnela, so govorci po nekaj stavkih odplavali v tak dialekt, da je moj najdražji, rojen v Kopru in praktično dvojezičen, le nemočno odkimaval z glavo, če sem ga vprašala za razlago). Na kratko sva izvedela, da cena oliv že zadnjih dvajset let ni kaj prida zrasla, grozovito so se pa dvignile tako cene goriv in gnojil kot davki, za kar da so seveda krivi tisti iz Neaplja (zveni zelo znano - kot so bili pri nas za vse grehe pred 20 leti krivi tisti iz Beograda, zdaj pa tisti iz Bruslja); prisotni da se morajo dogovoriti za odkupno ceno in pri njej vztrajati, ne da sedaj na zborovanju prikimavajo, čim bodo prišli odkupovalci, se bodo pa usrali v hlače kot že tolikokrat in si pustili izplačati sramotno nizko ceno za plemenite sadeže. Postajalo je vroče v pravem in prenesenem pomenu. Ko se je pričelo žuganje s pestmi in kar konkretno vpitje, sva se spogledala in se raje potihem odplazila skozi najbližje okno pritlične dvorane, ki so bila k sreči do takrat že vsa odprta na stežaj - že res, da podpiramo vsakovrstne revolucije, ampak da bi jih človek dobil na gobec, še preden zasadi lopato za prvo oljčno sadiko na kaki bodoči haciendi (ki je prav tako kot bodoča betula še precej v oblakih), se nama je zdelo pa vseeno preveč. Čeprav sva naslednje dni skrbno prebirala Il Giornale di Sicilia in poskusila najti tudi kakšen lokalnejši cajtng, na primer nekaj, kar bi imelo v imenu Trapanese, nisva nikoli izvedela, kako se je zborovanje končalo. Menim pa, da od trenutka najinega sramotnega pobega do klica "Aufbix" ni minilo prav dosti časa, saj sva na poti domov srečala zapored tri avtomobila z vključeno sireno, modrimi lučmi in napisom Carabinieri. ki so divjali v smer, iz katere sva prihajala (kot kaže, ne morem končati nobenega od nadaljevan, ne da bi se mi vsaj v misli vpletal greha vredni kriminalist campobeleške policijske postaje, marechalo Ignazio Greco...:))))) --------TBC-------- lp, proxima

23. okt 2008 19:58

Mene pa v tej zgodbi nekaj zanima. A bi se tudi ostale članice, člani verjetno ne, lahko malo poslinile-slin, slin, nad kakšno fotko tega misterioznega, greha vrednega kriminalista campobeleške policijske postaje, marechala Ignazia Greca? Pa čeprav na koncu potopisa. Mislim da nisem edina s tako željo. jass

23. okt 2008 20:17

rimljanka,

saj veš, da imaš prav, vendar, tako povedano, se ne sliši lepo. Čuj, da se jaz hvalim, da nekam grem ( čeprav se res ), jaz le obveščam zainteresirane..........., a ne, da se lepše sliši.

proxima:, tale Ignacijo je vreden Agate Christiei ( a se tako napiše ).

pa, proxima, a si vidla, kaj je administratorka privat napisala: "................ potopisom in fotopisom, seveda."

a ja, še kvinko smo pospremili.

ežoj

23. okt 2008 21:27

Ho-če-mo Na-ce-ta!!!!!! (vsaj slikco, no!!!!!) proooosiiiimooooo!

lp

cervus