17. okt 2008 18:07
Moj šef, ki si samo domišlja, da je moj šef, ker sem v resnici svoj šef, pa ve, da sem sicer šef čez tiste, ki mu gredo po glavi grešne misli kontrole, od daleč pogleda moj računalnik, če je na njem kaj takega, kar se njemu zdi osebno. Nekakšen gravž mu je gledat v tujo pošto. Je pa res, da je računalnik moj.
Moje osebno mnenje je, da zasebne pošte ne sme kontrolirati nihče. Na drugi strani pa sem prepričana, da se nobena žrtev ne upa zoprestaviti kontroli, ker bi to vneslo težave v razmerja. To je evropska demokracija.
Meni grejo tisočkrat bolj na jetra zasebni telefonski pogovori, ki jih imajo ljudje pred mano in mi z ubijalskim pogledom sporočajo, da sem jim zaradi čakanja na njih ( plačano) uslugo , odžrl prijetne minute. Tega pa ne kontrolirajo.
Problem je v etiki podjetja: kontrolirati, ali ne- kontrolirat. Kršiti, ali ne-kršiti.
Najbolj bizarna zadeva, ki sem jo kdaj slišala glede posega v zasebnost delavca, je bila zahteva delodajalca, da 25 let stara punca, ki živi pri starših posreduje materino telefonsko številko. Bodoči delodajalce, pri katerem naj bi prodajala zavese, je mamo spraševal, ali zjutraj pospravi za sabo posteljo in podobne neumnosti. Plače ni izplačeval redno.
Mogoče pa bo vaš šef spraševal vaše najbljižje, kako postlana je vaša postelja, potem boste lahko poglobljeno razmišljali, koliko predrznosti je lahko pri posameznih delodajalcih, ki pri vohunjenju za delavci nimajo meje.
F r i n a