10. okt 2008 10:51
Otroke je potem, ko sem začela delati popoldan, iz vrtca vzel mož, iz šole sta pa šla sama peš domov, ker je komaj en km poti (zjutraj smo jih vozili samo zato, ker nam je bilo sproti in smo istočasno odhajali od doma). Po kosilu v šoli sta šla domov, ker je bila tašča vedno doma in nista bila nikdar sama, pa četudi sta bila, ni bilo dlje kot uro ali dve. Na tečaje in treninge jih je vozil mož, pa babici sta vskočili - smo imeli v tistem času izdelan urnik, kdaj kdo koga kam pelje, drugače bi bila zmešnjava na celi črti. Sreča je bila v tem, da sta imela oba treninge v poznih popoldanskih urah, nemščino po dva krat tedensko pa tako, da je eden začenjal, ko se je drugemu ura končala. Še sreča, da nista imela želje po še kakšni dejavnosti (razen smučarske šole ob koncu tedna).
V teh zadevah je mož oziroma oče res odigral pomembno vlogo. Je pa res, da se je vedno rad ukvarjal z otroki in mu ni bilo nič težko, tudi sestrine otroke je razvažal naokoli in hodil po njih (tudi jaz, ko je bilo potrebno, a tudi je vozila in hodila po naše, če je bila nuja), in ko sem jaz prišla domov sem našla eno veselo in razposajeno druščino doma, ob kateri je vsa utrujenost v trenutku minila.
In danes, ko sta oba že študenta, radi obujamo spomine na tiste čase in številne neumnosti, ki so oziroma smo jih skupaj počeli.
A tisto je bila norišnica, en člen v verigi bi počil, pa bi bila štala. Ampak zdaj so to le še spomini na neke hektične čase, po svoje zelo zanimive in pestre, ko se je popoldan obrnil, da nisem prav vedela kdaj. Če bi svoj delovni dan opisovala v tistih časih, ne bi bil tako ležeren, kot danes, ko pravzapreav ne vem, kaj naj s časom, če pridem kak dan domov pred peto uro popoldan.
In zavedam se, kakšno srečo sem imela pri vsem tem.
Zato tudi pravim, da občudujem vse, ki morajo zgodaj vstajat.
Mamamia
mamamia
petardica 
