1. okt 2008 8:57
Serija je narejena po formatu kultne BBC-jeve Only fools and horses. Tisti, ki smo se krohotali na Only fools and horses (in zbirali tudi DVD-je), smo se krohotali tudi v ponedeljek zvečer.
Liki zmedene Totter familije ki so pred trideset in več leti na Otoku poskušali na hitro stopiti v "bolji život", pa jim to nikoli ni uspelo, so seveda karikirani. Ampak tako močno pa tudi ne, da ne bi bili oddaljeni od resničnega življenja (sama sem poletja poznih sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih preživljala na Otoku, ko je Maggie zapirala rudnike in se je to dogajalo z velikimi socialnimi poki in sem se na lastne oči prepričala, kako je vsak kraj imel ulice, v katerih so stanovali na hitro obubožani ljudje in tisti, ki jim "pač še nikoli ni nič uspelo"). In kakorkoli se zdijo Britanci lahko človeku malo hecni, imajo pa eno vrhunsko lastnost: od vsake stvari se zmorejo distancirati in se ji potem z malo distance tudi nasmejati. To je esenca famoznega britanskega humorja, najti v še tako brezvezni, v še tako žalostni in še ne vem kako bizarni situaciji tudi en košček smešnega, se prijeti na to in iti naprej.
Te kvalitete je na našem prostoru sila malo.
Brat bratu se mi zdi od vseh Đurićevih del še najbolj zrela. Malo se je emancipiral od svojega humorja, kjer je včasih (ali je bilo to delo scenaristične ekipe) na vsak način iskal en absurdni element, da bi vse skupaj delovalo komično. To pot mu ravno ni bilo treba iskati, ker je že vse štose preveril osnovni scenarist John Sullivan - ti štosi pa so že itak več kot trideset let kurantni.
Nadgradnja v seriji je štajerski element. Nekako ni boljšega naglasa za tole kot štajerski, da ne rečem, da je tudi rahlo veliko poslovno-čudaških fint v resnici nastalo ravno na štajerskem koncu, skratka, realizem na kvadrat. Pa še tri generacije igralcev lahko pokažejo svoj komični talent. Ker razen Petra Ternovška, ki je lahko smisel za komiko pokazal v ekranizaciji Partljčevih del, drugi še niso imeli te sreče.
Meni je Brat bratu ena boljših odločitev nacionalne televizije. Če gre moja naročnina za tole, ja, prosim, še. Aja, še nekaj, britanski original je nastal v produkciji britanske nacionalne televizije, glej prvi stavek tega zapisa.
Zlasti bo srce plesalo, ko bodo nehali s produkcijo domačijskega šova, ki predpostavlja, da so ljudje nezahtevni do te mere, da orgazmirajo že ob ploskanju v ritmu polke....Uganili ste, Na zdravje je nekaj, kar je totalno odveč. Pa tudi bom nazarensko zadovoljna, ko bo enkrat imela nacionalka toliko denarja in resursov, da bo lahko delala sveže oddaje o naših kulturnikih, tako, da ji ne bo treba takrat, ko bo spet imel kdo okrogli rojstni dan (kot ga je imel Tone Pavček v ponedeljek), da ne bo treba ponavljati oddaj, ki so bile narejene leta 1995 (kar je bila prva oddaja o TP) in 2003 (kjer je Pavček interpretiral Pasternakovo poezijo, ki jo je prevedel). Pa da bodo imeli ljudje, ki bodo delali take oddaje, tudi kaj spodobnega oblečenega. Tisti debeli rdeči štumpfi, ki jih je imel Jani Virk v oddaji iz leta 1995 v kombinaciji z rjavimi čevlji in džinsom....me je naredilo malo bolno.
In zahvaljujoč operaterju, ki nam je naredil digitalni paket, smo si lahko ogledali vse tri oddaje, ki so potekale istsočasno....
Hedonist, ko gledaš, uporabljaj malo širši objektiv, pa bo lepše, da ne rečem, bolj "hedonistično". Pa tisti klicaji so tudi odveč, a ne?
Vendelina jr.
).
reza 
