Darilo za abrahama

11. feb 2011 10:03

Saj spominčki so ok, ampak čez nekaj časa postanejo res samo navlaka. Potem si pa v dilemi, ker se ti zdi škoda vržt stran, po drugi strani se ti pa tudi zdi butasto imeti vso tisto navlako povsod po stanovanju. Tako da jaz sem za žurke brez darilc za goste. Saj se ponavadi malo poslikamo, fotke se spravi na računalnik ali v album, pa je to dovolj za obujanje spominov JanisJoplin

11. feb 2011 12:03

Tudi meni se ta darilca zdijo povsem odveč. S slabo vestjo (ker se je nekdo potrudil in/ali plačal) jih vržem v smeti, ker lepa niso, uporabna pa tudi ne, spomin na praznovanje pa mi je ostal v glavi, če pa ni, pa bog pomagaj takšnemu žuru. Izmed vsega mi je še najbolj všeč, da se razvije nekaj fotografij in se jih osebno ali po pošti posreduje udeležencem. Fotografije se spravi v album in čez nekaj let lahko ob njih obujaš spomine, ko je tisti praholovilec že zdavnaj v smeteh. magnolija

11. feb 2011 13:56

No, mi imamo ene fotke spravljene pod geslom ... spomini pa res ostanejo.

Mamamia

mamamia

11. feb 2011 14:02

Če se pa že ven mečemo s sedežnimi redi in odkljukanimi vabili, je pa fajn, da daš v srebrn beštek, s katerim bodo gostje jedli, vgravirat najmanj njihove inicijalke. če že ne cela imena in si potem to lahko odnesejo domov.

Se mi zdi, da potem ne bi bilo pripomb in brisanja prahu

(nek se vidi razkoš press)

japaja

11. feb 2011 15:50

japaja: (nek se vidi razkoš press)

 

Ali: Kad se propada, nek' se otmeno propada ...

mamamia

11. feb 2011 17:02

Ja, točno tako, hehe...

Oziroma v enem od prevodov: Kad se gine nek se gine gospodski

 

Ampak, no... jaz imam doma kar nekaj spominkov s praznovanj. Tisti frakeljček je ravno pravšnji za prvih nekaj zvončkov nekje v kotu na kuhinjskem puktu, recimo...pa tisti štikan prtiček, mini mini, ga imam v knjižni omari, na njem pa en lep kamenček, pobran na vmesnem sprehodu med fešto..pa en ročno poslikan kozarec, ki je lep sam po sebi, pa en drug kozarec, ki ga uporabljam kot vazico...

Imam pač rada zgodbice, rada jih poslušam in rada jih pripovedujem. Tako smo tudi te artikle s praznovanj uporabili za iztočnico za večerne pravljice. Ko me je kdo od malih vprašal "Kaj imaš pa to?" In sem povedala:

Nekoč sta živela....bila zaljubljena.....ona je bila umetniška duša.....njegovi bili proti....na skrivaj risala po steklu.....na dan poroke kozarci na mizah...vsi navdušeni, tudi njegovi....nihče vedel, kdo narisal....najbolj navdušeni tisti, ki prej najbolj proti....

Lahko na koncu dodaš še kakšno vzgojno v stilu Petre Majdič "nikoli se ne odpovej sanjam" recimo ali pa "kdor se zadnji smeje se najslajše smeje" ali pa "uspeh je najlepše maščevanje".....

 

O frakeljčku se tudi da kaj lepega povedat...tale naš Franci Rogač recimo, bivši klošar s psevdonimom Frakelj, ker ga je med ostalim tudi rad cukal, je kasneje dokončal šolanje, vmes napisal nekaj pravljic...

"Nikoli ni prepozno", recimo.

 

Tako nekako, v tem stilu. No, srebrn beštek je lahko brez zgodbe, lahko pa kakšnega novodobnega bogatuna nategneš, da je srebrn beštek iz tvoje grofovske zapuščine, je šlo pač zaradi nesrečne ljubezni (bohnedaj hazarda) vse v maloro...

 

japaja

12. feb 2011 1:33

Preživela sem svojega Abrahama in še nekaj drugih sem izpeljala in sem sila ponosna na nove stvari, ki sem si jih izmislila.

NA praznovanju moje najlubše slavljenke so njeni bratranci na prizorišče prinesli košaro z dvema ročajema, notri pa 50 rdečih jabolk. Da bo imela rdeča lička kot jabolka. Eden je prinesel v naročju 50 nagljčkov, njej rdečih, da bo vselej tako cvetoča kot te rožice. Nato sta dva prinesla košaro z malimi kolački, njej najljubšimi, vsak zavit v celofan, s pentljo, seveda 50. Da ji bo življenje sladko kot ti njeni najljubši kolački, ki so nato odromali s povabljenci. Prihod je bil tako impozanten in ganljiv, da tega ne more pozabiti.

Nič govorov, življenjepisa, kronike, pač pa smo uvedli novost. Darila za asociacije. Majhno darilo, ki ga je moral slavljenec povezati s svojim življenjem. Iz izkušenj vem, da so v vseh družbah sodelovali tudi povabljenci, dodajali svoje komentarje, bilo je veliko smeha, tudi solz in presenečenj. Ta darila so tudi nekaj stala, bila pa  neprecenljiva, saj so povedale zgodbo o slavljencu. Povedal jo je sam in je bil cel večer središče dogajanja in aktiven, birt pa je spraševal, kdaj naj prinese hrano, pri tem pa je vse vlekel na ušesa.

Tak program in darila pa je mogoče narediti samo tistim, ki jih dobro poznamo in če imamo dober spomin. Brez izjeme so bili vsi presenečeni nad pomnenjenjem posameznikov, ganjeni zaradi pozornosti, izključene pa so bile vse stvari, ki niso za v javnost. Tudi tisti, ki so bili  sploh proti zabavi, so kasneje prihajali in komentirali, kaj vse bi lahko povedali in pripravili.

To je samo ideja, veliko vloženega dela pa je darilo.

Darilo, ki ga nisem realizirala zaradi smrti v moji družini, pa je neuresničen glasbeni nastop. SPosodila sem si kitaro, dogovorila s frendom, starim rokerjem, da pričneva z vajo na kitari, dogovarjala sem se za ure solo petja. Slovesnost sem namervala pričeti s pesmijo Ko sem bil mlad, sem bil trapast, saj Smolar na take žurke ne hodi. Naučila bi se samo to in zanjo, ki tega pevca obožuje. ZDaj pravi, da bi jo ob pogledu na mene s kitaro verjetno zadela kap. In da bi vedela, kako sem se potrudila. To pa je bil point darila.

Sem pa tisto jutro stala pred ogromnim plakatom v bližnjem naselju. NA fotografiji ženska, od daleč preveč podobna naši slavljenki , dorisan prometni znak 50, napisana telefonska številka, kamor naj tisti Olgi, ali kaj je že bila, voščimo. E, za tako darilo pa je rekla, da bi me kar ubila.

Praznovanje Abrahama se je pri nas pojavilo šele po 2.SV, prej pa ga ni bilo.

PS. Po spletu naključij  je na tej zabavi pel  Smolar, za katerega je vedel samo naročnik, jaz pa sem imela le rezerviran termin v voznem redu za gosta X. Ugibajte, s katero pesmijo je  začel nastop

 

 

 

F r i n a

12. feb 2011 6:43

Bravo, bravo Nola. 

Po mojem se danes dela preveč pompa okrog teh okroglih obletnic. Za nameček se ne praznuje samo abrahama ampak se začne že pri 30, 40 in nato veselo nadaljuje po abrahamu tudi za 60, 70.... letnico. Lepo mi je, da se tako neobvezno zberejo najožji sorodniki, voščijo slavljencu.... Ne gredo mi pa v račun vse te razkošne zabave z bolj ali manj formalnim programom. Sama velikokrat pomislim, da je v tej množici povabljencev tudi nekaj takih, ki takih praznovanj niti ne želijo, niti kdaj drugič, ko sami praznujejo, finančno ne zmorejo. In če se udeležijo take zabave se potem ti ljudje čutijo dolžne da ob svojem praznovanju tudi sami priredijo praznovanje, čeprav jim ni do tega. Toda da se povabi žlahto še ni dovolj, pogosto se tako razkošno slavi še v službi ... Potem pa še obremenjevanje s tem kaj bomo podarili udeležencem zabave... Ne, to ni v mojem stilu.

Hvala bogu, da pripadam družini, kjer takih stvari ne počnemo in s tem nimamo nikakršnih problemov. Drugi pa, kakor vam volja.

tedyka

12. feb 2011 12:49

nola je napisal/a:

lovebeyba je napisal/a: Nekaj časa nazaj, ko sem bila na dveh obletnicah sem domov prinesla majhno stekleničko na kateri je bila slavljenčeva fotografija, notri so bile domače borovičke. Nazadnje sem domov prinesla nekakšen obesek na katerem je bil malo večji želod (umetni), na njem je pisal datum ''fešte'' in pa podpis slavljenca. Na obesku je visel še okrasni trakec. lovebeyba   Verjamem, da vse te memorabilije skrbno hraniš in da te to zelo veseli.   Dajte nam no mir, oziroma po možnosti vsem hote ali nehote udeleženim eno prijetno in neobvezno žurko. Zelo lepo je, da se nam prijatelji in družina pridružijo ob naših obletnicah. Prijazno od vseh, ki so si vzeli čas in slavijo z nami samo nam pomembno zadevo. Če nismo monarhi ali narodni heroji, pa so to le in samo nam pomembni dogodki. Zato bodimo prizanesljivi z obeski z večjimi ali manjšimi spominskimi želodi. Z imenom lavreatov in datumi, ki so pomembni le nam.        nola Sporočilo je spremenil(a) nola dne 10. 2011 01:09

Meni ni pa nič ''čudno'', če sem povabljena na fešto in, da od slavljenca dobiš kakšen spominček nanj oz. na fešto. Saj je vse z nekim pomenom. Stekleniško z domačimi borovničkami zato, ker gospod, ki je imel 70 letnico, na svoji vasi zelo slovi po dobrih domačih borovničkah. Od 60 letnice sem pa prinesla želod oz obesek na katerem je bil želod, pa zato, ker je pa ta gospod mizar in izdeluje lesene izdelke samo iz hrasta. In zato je bil obesek iz želoda, kar je plod hrasta. In zato meni osebno to ni čudo, če dobiš v spomin, nekaj kar ima veze in smisel z slavljencem. lp lovebeyba

12. feb 2011 13:15

V naši žlahti in tudi v našem krogu prijateljev je nekaj takih, ki ne šmekajo zabav in druženja. To sem ugotovila med pogovorom, tako kot berem zdaj tukaj pripombe na Kulinarika pika net.

In sem že zdavnaj rešila zadevo:

- vse tiste, ki so ZA, sem povabila na zabavo

- vse tiste. ki šimfajo, sem povabila na en košček torte k sebi domov (ne, ne na isti dan, malce kasneje a dovolj zgodaj, da je veselje še žarelo in sem bila polna anekdot in vtisov...)

- vse tiste, ki šimfajo, sem povabila z besedami: "vem, da ti je odveč druženje z ljudmi, zatorej te vabim na košček torte in kozarček penine k meni domov, darila sprejemam ne glede na lokacijo itak. Škoda, ker te ni bilo na zabavi."

 

Res pa je, da se sama ne udeležim praznovanj, če me kdo povabi ("povabi") zadnji trenutek, ko so odprte samo še dežurne trgovine in bi potem morala za veliko denarja kupiti nekaj, kar je brez veze če je al pa ni..

 

Ma ja, 100 ljudi 100 čudi... poznam tudi take, ki blebetajo, da jim je "vse skup brez veze", potem so pa užaljeni, če jih ne povabiš...

 

 

Danes bo menda dež KVAK

 

japaja