22. sep 2008 10:57
Jesen - not my cup of tea. Tista "otožnost" me je dolgo časa iritirala. V bistvu me je v otroštvu začelo "zvijati" tam enkrat po prvem dežju v avgustu, ko se je shladiko in potem se je začelo šolsko leto. Pa sem imela zelo rada šolo, ampak počitnice so bile boljši del
Plus, najbolj me je jezilo, ko sem vedno prva staknila prehlad. Ne glede na to, kako sem se toplo oblačila, prehod na vlago in nižje temperature so se pri meni vedno končale s prehladom.
Pa "lepe jesenske barve" - no, ja, if you say so...., saj so lepe, ampak jaz imam precej rajši zelenje mladega listja v aprilu, da ne govorim o prelepih turkizno-smaragdno-modrih barvah morja in modrem morju. Pa tisto, ko se modrina morja in modrina neba stikata na obzorju in človek to opazuje na premcu...to so itak najlepše barve
Pa odpadanje listja - če preživiš otroštvo v veliki hiši na robu Lj spada med jesenska opravila tudi vsakodnevno grabljenje odpadlega listja in pometanje odpadlega listja brez - in sem vsako jesen na vse možne načine eskivirala s to zadolžitvijo in sem cele popoldneve vadila klavir, samo da mi ni bilo treba prijeti grabelj ali metle....
Ampak sem vseeno avansirala v razmišljanju. Včasih so me krajšanje svetlega dela dneva, nižje teperature, megle in občutek, da so sve su boje sivo srebrne/čekaš ljeto a već zima je" (Parni Valjak, A gdje je ljubav?) spravljali iz "dura u mol"(isti komad od Parnega valjka), zdaj sem pa nekako prišla do nekega nivoja, da si zmorem jesen narediti znosno. Menjavanja letnih časov ne morem spremeniti (razen, da bi se preselila, to pa ni v planu), skratka, bom to akceptirala. In tako danes razmišljam na drugačen način.
Dežuje? Okej, narava se umiva. Spet sem se prehladila in to zanesljivo prva v mestu - to je samo svojevrsten znak, da imunski sistem dobro dela. Kratki svetli deli dneva in "smo samo doma" - če je moje življenje v taki odvisnosti od sonca na tem vzporedniku (drugače je v Skandinaviji, tam je dolga noč zdravstvena zadeva) in če brez sonca hitro spregledam ostale kvalitete - potem sem evidentno v napačni špuri - večina dni je itak vremensko "bolj tako" in če ni sonca v glavi, potem ga tudi na nebu v bistvu ni.
Skratka, to je moj način spopadanja z jesenjo.
Plus, če imajo dobre kose za pre-fall kolekcijo, se tudi precej boje počutim....
)
Drugače so me pa sprehodi po gozdu v vseh letnih časih vedno pustili bolj čustveno nevtralno.
Skratka, nisem forrest person, energija v gozdu me ne razbremeni in niti nisem blazno s svežim napolnjena - če sem iskrena, se sprehodom po gozdu izogibam, če se pa ne da, pa komaj čakam, da se gozd neha. Ker sem ves čas na trnih, ker človek nikoli ne ve, kdaj se bo kje kak nori jager pojavil in mu bo metek v eno X smer nesel. Pa še stalno imam kakšno asociacijo na vse kriminalne filme, kjer so kakšno truplo pustili v gozdu
. Hočem reči, gozd mi je čisto okej že iz distance. Recimo take, da skozi okno gledam na Rožnik in Šišenski hrib (kar počnem at this very moment).
Sicer pa, vse mine in bo tudi tale jesen minila. In bo prišel veseli december. Na katerega sem pripravljam že sedaj v smislu, da si dam datum ob koncu novembra, do katerega nakupim vsa darila (ali pa so vsaj naročena), tako da se izognim decembrskemu trgovinskemu kaosu.
Vendelina jr.