9. sep 2008 16:48
Če nisem razpoložena, naredim kot jasna1 - delam se, da ne vidim. Vrti sicer imamo, a zanj bolj skrbijo drugi, jaz res le občasno, ko imam kak čuden napad mene, v glavnem pridelek pobiram.
Vedno imam več ali manj pospravljeno in čisto, ampak nisem suženj tega. Mož in otroka pospravljajo za seboj, če ne, se spet naredim, da ne vidim (hči pusti zlikano perilo po dva dni na stopnicah, pač hodim še jaz čezenj, sin ga pospravi takoj...). Dobro, to so izjemne situacije.
Za čiščenje imam gospo, ki to opravi vsak drugi petek, jaz pa posesam sproti po kotih (ko pač opazim prah) in umijem tla z vlažno krpo, pa je zadeva spet ok.
Sicer pa so pri nas prostpri namenjeni bivanju in manj pospravljanju. Torej se ne more zgoditi, da otroci ne bi smeli jesti v dnevni sobi, če je po tv že kaj zanimivega (zajtrka ali večerja, kosilo jemo vedno pri mizi), ali da otroci na obisku ne bi smeli sproščeno tekati po stanovanju. Lovim ravnotežje med tem, da je vedno v glavnem čisto in pospravljeno, in da nisem suženj prahu in tega, da mora biti vsak predmet na točno določenem mestu.
Je pa res, da znorim, ker može vedno pušča mokro brisačo za na tla pred tuš kabino in je ne da sam sušit. Ampak ker vse drugo pospravi za seboj, mu to pač spregledam, tako kot nogavice vsak večer sredi dnevne sobe....
Likam pa kampanjsko - ko je kup prevelik in je že kriza po omarah, ali pa prepustim hčeri, da odsluži mobitel.
Ne maram čiščenja in pika. Mamamia
mamamia