8. sep 2008 8:44
Tulka, imaš srečo, da imaš pametnega moža. Ki te je lepo opozoril, da je treba imeti kvaliteten socialni stik tudi IZVEN družine.
Nasploh se ženskam vse prerado zgodi, da takoj ko spoznajo kogarkoli v moški obliki in se ta tudi eno malo nazaj zanima - takrat ženska živi, misli in diha samo še za njega in pozabi na vse frendice in frende, s katerimi se je prej družila. In potem živi samo še zanj in potem še za otroke, kar skupaj znese družino in potem, ko si znajo otroci že sami obrisati nos in se družiti z vrstniki - takrat je pa kriza. Ker ni nobenega izven družine in se šele takrat zavedo, kako so si več-ali-manj same naredile idealiziran vednar premajhen svet.
Prijateljska razmerja prvenstveno razumem kot nekaj kar se dogaja IZVEN družine in ožjega sorodstva. To so ljudje, ki nas imajo preprosto zaradi nepojasnjenega razloga radi in od nas več-ali-manj nič ne pričakujejo (morda včasih vseeno kaj dobijo in obratno tudi). Gre za ljudi s katerimi imamo neko kemijo, smo "ista krvna skupina", ki so brali enake knjige kot mi, ki so gledali iste filme kot mi, ki imajo podoben/komplementaren pogled na svet, ki znajo držati skrivnosti zase itd itd IN KI SO RAVNO TOLIKO RAZLIČNI OD NAS, da nam s svojo izkušnjo in s svojimi pogledi malo popravljajo naš kurs. V smislu, da nam blago pokažejo, da to, kar se nam zdi skrajno normalno in pričakovano, da to morebiti ni ravno samo po sebi umevno. Skratka, prijatelji so tisti, ki nam omogočijo, da svoja prepričana nekako manj boleče uskladimo z vrednotami in pričakovanji družbe.
Zaradi tega sama prijateljstva prvenstveno ne povezujem z družino. V družini je ljubezen (vsaj morala bi biti, a ne?). In dasiravno nekaj prijateljskih elementov obstaja tudi v razmerjih otroci-starši, otroci med sabo, pa v partnerskih razmerjih so tudi....halo, prijateljstvo in ljubezen sta dva pojma. Smo lahko blazni prijatelji tudi s tistimi, za katere smo mislili, da jih ljubimo (pa se je izkazalo, da je bila zagledanost, sedaj se pa že mnogo let fino štekamo).
Skratka, naj vsak malo pri sebi naredi definicijo prijateljstva in ljubezni, pa bo videl diferenco.
Jaz od svoje mame ne pričakujem in nikoli nisem pričakovala, da bo moja prijateljica.Ona je moja mama in to je že samo po sebi poln program.
Predvsem pa je bila ona tolikanj pametna, da mi je zelo zgodaj pokazala, da so njena mnenja in njene izkušnje njena zgodba in da naj jaz pridobim svoje mnenje in svoje zgodbe in da naj nikakor ne ponavljam njenih. Pa ne zato, ker njene ne bi bile okej (nasprotno, moji mami se je kar dogajalo), temveč zaradi tega, ker mora vsak imeti svojo originalno pot, prevelik vpliv matere na hči bi pa tako ali drugače pripeljal do tega, da bi se hčeri zdelo, da je njeno življenje en copy-paste od mame.
Ali obratno - da se mame reaktiviriajo v življenje hčere in potem poskusijo doživeti tisto, kar bi morale, ko je bil čas za to, pa niso in zdaj one pa to počnejo kakih 25 let kasneje. Ločenke pri 50-ih skupaj s svojimi hčerkami pri 20 in nekaj v skupnih petkovih in sobotnih večernih pohodih za pecanje frajerja po mestu in to vsak vikend....ne, hvala.
Zaradi tega se medve z mamo ne sporekava za vsako malenkost, temveč pustiva vsaki svojo špuro. Za razliko od veliko mojih znank, ki se še vedno pričkajo z mamami (kar jih sicer ne ovira, ko jih je treba poklicati za varstvo vnukov) ali pa še niso uspele odrasti, zato ker so vsa razmerja in vse, kar se jim je zgodilo, predelale skupaj z mamicami (pa je še mami podoživljala tisto, kar se NJEJ ni zgodilo), frajerji so se pa naveličali čakati.
Vendelina jr.