27. avg 2008 9:27
Spagon, te opozarjam, tekst ti morda ne bo všeč, ker je bolj "džon u čelo" sistem.
Po tem, kar si napisala in po tem, kar so dodale kolegice, se mi zdi, da je v najboljšem interesu tvoje sestre in vseh tistih, ki jo imate radi, da se čim prej zlomi. V smislu, da ji postane zelo slabo, pa jo je treba peljati na urgenco in malo v bolnici obdržati. In tam te, malo fizično utrujenega lepo pustijo na postelji in ker ne moreš nikamor pobegniti, ti ne ostane drugega, kot da srečaš samega sebe.
Ker dokler se ne bo to zgodilo, bo furala po svojo špuri. In bo furala svoj prav. Pa čeprav bo ves čas živčna, nemogoča, obupna in daleč od prijetnosti. Glavno, da bo furala tako, kot ona misli, da je prav. In v tem početju, tako kot si ga je zastavila, ne more srečati sebe.
Ker po njenem (od tu naprej malo literarno predpostavljam) je smisel življenja v tem, da ima stvari pod kontrolo in da se odvijajo tako, kot si je naplanirala, da se morajo. Najprej je bila verjetno dobra v šoli. Potem je - ker je bil že "čas za to" - našla enega prijaznega fanta. In zdaj se onadva gresta eno življenje mladega para. Plus tam nekje med 25-30 letom je itak grozno, ker človek v karieri spoznava, da je blazno dolgo hodil v šolo in se veliko naučil, ampak grozno malo zna. In potem hoče dati vse od sebe, da se ta njegov primanjkljaj znanja in izkušenj ne bi opazil (ljudje v poznih dvajsteih se blazno trudijo izgledati starejši za to, da bi delovali bolj izkušeno). In zdaj je tu 30 in eno stanovanje plus kredit plus imela bi otroka (je že čas, a ne, tako je bilo v osnovnem planu, tako si je naplanirala pred kakimi 15 leti)...samo hudič je, da se je zraven pojavilo še nekaj, česar pa ni naplanirala. In to je amorfni strah, ki se pojavlja v vprašanjih notranjega monologa: A delam prav? A je to TO? A je tale služba, tale fant, tele položnice, tale moj izgled, a to je maksimum od tega, kar prinaša življenje in bolje ne bo nikoli? Kje so pa nežne violine v ozadju, tako kot so v vseh filimih s srečnim koncem in zakaj za vraga pri meni ni tistega "srečnega konca" pa sem naredila vse tako, kot je prav?
Spagon, a se spomniš, ko si se učila za kak izpit in si mislila, da kako bo potem vse krasno, ko boš naredila ta izpit, ker te je učenje tako obremenjevalo - in potem, ko si ga naredila, razen izpraznjenosti nisi čutila nič? Se spomniš, jasno (kdo se pa ne). No, prikliči ta občutek, množi ga z 10.000 in potem vajo še nekajkrat ponovi. Tako nekako se počuti tvoja sestra. Izpraznjeno in okoli prinešeno. In jezno samo nase, ker ima občutek, da je samo sebe okoli prinesla s planom, ki ni prinesel rezultatov, ki bi jih moral.
Praviš, da ima motnje v prehrani (domači diagnozi bulimije/anoreksije bi jaz vseeno dala malo rezerve). Da se zdaj ukvarja z zdravo prehrano in da to izpeljuje do absurda. Ona pač mora imeti "stvari pod kontrolo" in ker ima občutek, da se ji "stvar", kljub temu izmika, se pač fokusira na tisti segment, za katerega meni, da ga lahko kontrolira. V smislu, katero hrano bo pojedla. In zdaj ji vi doma svetujete nekaj o raznovrstni prehrani in odkod vam pa ideja, da vas bo poslušala? V filmu, v katerem je ona trenutno, je hrana glavna zadeva, ki jo še lahko kontrolira in še to ji hočete vzeti? Pa jasno, da vas nadira kot crknjene mačke.
Veš, spagon, nikogar se ne da "prignati s palico v raj" - v smislu, da boš z lepo ali manj lepo besedo in dejanje nekoga postavil na mesto, za katerega ti meniš, da je v njegovem najboljšem interesu. Tako ne gre. Vsak mora sam priti do tistega najboljšega mesta v življenju. Eni smo prišli prej (moja malenkost je tja prišla po tem, ko so se mi zaradi stresa vneli skoraj vsi organi v trebuhu in tam nekje pri 32 in po štirih letih zdravstvenih težav in po razhodu z enim napačnim partnerjem sem končno "shvatila neke stvari" in evo me zdaj, lepa in pametna, da se kadi), eni kasneje, nekateri pa ne pridejo nikoli. Če bi lahko kdo komu res pomagal v smislu, da bi mu lepo razložil, da dela stvari narobe in slednji bi ga "iz prve", če pa ne iz prve, pa vsaj "iz druge", poslušal - bi bilo lepo na svetu. Depresij ne bi bilo, terapevti bi bili tehnološki viški in sonce bi ves čas lepo sijalo. Ain"t that easy. Tudi vi ne morete sestri "nič pomagati" v smislu dobronamernih nasvetov, da "naj bo drugačna, da naj se drugače prehranjuje, pa da naj bo bolj prijazna do fanta in vas". Ne ostane vam nič drugega, kot da jo objamete, takrat, ko bo ona to potrebovala. V tej zgodbi ima še relativno najbolj enostavno pozicijo njen partner, ki jih lahko reče, poslušaj, težko te je prenašati, mislim, da imaš problem, ali ga boš reševala in bova šla na terapijo ali pa mene ni več v tem filmu, ker nisem tvoj predpražnik. On še lahko gre. Vi ne morete, ste primarna družina.
Skratka, upajte na kakšno manjšo fiziološko težavo, ki bo žensko nekako prislila, da spremeni in upočasni svoj ritem in neha bežati sama pred sabo.
Pa še hudič poznih dvajsetih in začetnih tridesetih je, da se takrat večini ljudi, ki so do tedaj doživljali več-ali-manj uspehe, prvič nekaj zalomi in potem so v šoku in potrebujejo precej časa, da sprejmejo sebe z vsemi svojimi neuspehi vred. Prvi šok je najhujši. Ker si prvič na dnu (rock bottom) in je človek strah, da bo tam kar ostal. Pa ni nujno tako.
Pri vseh ostalih, ki zanesljivo pridejo, nekako veš, da se boš pobral in prišel nazaj.
Vendelina jr.
ycrna
Tudi tebi želim, da razrešiš svoje težave, saj bo šlo.
Vendelina jr.
. Če bi drugače trdili( torej, da nisi razgledana) bi ti naredili veliko krivico. V.jr. imam te za zelo modro žensko in včasih ne bi bIlo slabo, da bi jezika, ki ga maš do tal, skrajšala, le to! Včasih, oziroma velikokrat je potrebno meriti besede.
