Motnje hranjenja

Odločila sem se da napišem tole predvsem zato da si olajšam dušo, pa tudi zato, ker je na tej strani vedno polno oseb z modrimi mislimi in nasveti, ki lahko pomagajo.

Problem je moja starejša sestra. Stara je malo čez 30. Vedno je bila vesela punca, komunikativna, nasmejana, dobre volje, pridna v šoli, na faksu, perfekcionistka sedaj v službi. Zame super oseba. V zadnjem letu pa se je močno spremenila. Postala je vse bolj zagrenjena, preokupirana z delom in podiplomskim študijem, ne najde več časa za prijatelje, za smeh, za razvedrilo. Počasi je začela hujšati in se zaradi tega precej postarala. Ker živi s fantom v Ljubljani, pride domov le čez vikend, pa še to ne vsak. Opazili smo da jé vse manj, predvsem pa se trudi jesti zdravo. Opustila je meso, jé samo še zelenjavo in sadje ter polnozorntat, ajdov, pirin ali kak drug bio kruh. Vse bio, vse iz maminega domačega vrta.

Postala je obsedena z zdravim prehranjevanjem. Vsakič ko pride domov je huje, vedno bolj suha je in izgleda nezdrava. Prepričujemo jo naj je bolj raznoliko, da ne rabi jesti mesa če noče, ampak da mora jesti več in različne stvari. Ampak ona trdi da jé ogromno.

Opazovala sem jo celo leto, jo skušala prepričati da ni zdravo kar počne, ta vikend pa sem se zlomila. Ne vem več kaj naj... Z atijem sta se nekaj sporekla (nepomembnega, v normalnih okoliščinah bi se temu smejali), ona pa je odreagirala nenormalno, se začela jokat in se tresla od razburjenja. Ati je s solzami v očeh odšel iz sobe, ker mu je bilo tako hudo, ko jo je videl kakšna je. Mami je na koncu z živci, prav tako najstarejša sestra. Ne vemo več kaj naj naredimo. Njen fant, s katerim sta skupaj že ogromno časa pravi da se obnaša nemogoče, da ima izpade histerije in da se ne obvladuje več. Vso krivdo za vse hudo kar se zgodi vali nase. Trudita se imeti otroke, ampak vsem nam je jasno da v takem stanju ne more zanosit. Tudi on je obupan in v skrbeh.

Veliko sem brala o tem na internetu, vem da je to bolezen, kot je anoreksija ali bulimija, da je bolezen psihičnega izvora. Na tej strani piše več o tem:

http://www.njena.si/zdravje/medicina/ortoreksija/

Rada bi ji pomagala, vsi bi ji radi pomagali, ker zaradi nje trpi cela družina. Vedno smo bili super familija, vse probleme smo rešili skupaj, celili smo ljubezenske rane, sestre smo si pomagale v šoli, ati in mami sta nam vedno stala ob strani. Tu pa se nam je ustavilo. Nemočni smo, ne vemo več kaj naredit, ne znamo ji pomagat, da bi se pozdravila. Naj jo še toliko prepričujemo, ona trdno verjame, da je to kar dela prav in zdravo.

Verjetno bi ji pomagal psiholog, ampak kako prepričati človeka, ki trdi da z njim ni nič narobe, naj poišče zdravniško pomoč? Na silo?

Lažje mi je že, da sem se malo razpisala o tem, če pa ima katera/i izkušnje s to boleznijo, če pozna kak primer, bom z veseljem prebrala vsak nasvet.

saša

25. avg 2008 20:33

mogoče je pa tako, kot smo mnoge med nami, brala o zakisanosti v reviji jana, kjer je bil naveden tudi čisto enostaven test zakisanosti in s testiranjem ugotovila, da je zakisana, se zgrozila, ker je napisano res zastrašujoče, se sama spopadla s problemom kot je vedla in znala, prenehala jesti kot dotedaj in se začela prehranjevati tako, da bi se rešila bolezni, kar pa pomeni, da skoraj nič ni primerno, ali pa nam  nedostopno ali pa zanič in tako se začne hujšanje, ki ga ne bi smelo biti, vsaj ne drastično, ker pa test vedno znova kaže zakisanost, se to "samozdravljenje" mora nadaljevati, se reče, hujšanje se nadaljuje,

 

ampak potem so  v jani, verjetno zaradi pritiska bralk, objavili tudi pogovor z zdravnikom specialistom, ki je zanikal vse navedbe v prvotnem članku, popolnoma zanikal verodostojnost testa in priporočil zmernost in pestrost prehranjevanja,

 

skratka, ženske v jani so si s tem oprale vest, sicer pa papir vse prenese, s tem, da prva specialistka še vedno objavlja v reviji na temo zdrave prehrane,

 

mogoče tvoja sestra počne prav to in ne vidi izhoda, še posebej, če še vedno "pljuva" in je vsak dan "zakisana", oz. vedno bolj suha, lačna, z živci na koncu, ker ne ve rešitve, vprašaj jo o tem, je ena od možnosti,     

 

 

mirta

25. avg 2008 21:53

Saša, mislim, da je tvoja sestra pod hudimi pritiski. Praviš, da je in je vedno bila perfekcionistka. Nova služba, podiplomski študij, želja po otroku - verjetno je tokrat vsega naenkrat preveč, sploh, če si želi vse opraviti popolno in brez napak. Menim, da jo vse obveznosti požirajo, verjetno ima občutek, da stvari nima več v svojh rokah (kot je bila do sedaj vajena) in ji je obsedenost z zdravo hrano postala področje, kjer vlada 100%, kjer ji uspeva kontrolirati vsak grižljaj in kjer je (po svojem prepričanju) uspešna. Pravkar poslušam intervju z gospo Vlasto Nussdorfer. Vlasta je povedala, kako je (kot izredno pridna in hvaljena deklica, odličnjakinja) doživljala svoj prvi cvek prav ob vstopu v gimnazijo. Seveda je bil to zanj šok, vendar je - tudi s pomočjo profeorjev in staršev- spoznala, da vsak poraz ne pomeni, da je človek vreden manj od drugih. Svoje misli nadaljuje s tem, da je pri svojem delu srečala ogromno mladih ljudi, prej uspešnih športnikv, učencev...., ki so ves čas ziveli v vlogi nekoga, ki vse zna in zmore, skratka zaviti v "vato" uspešnosti in vsemogočnosti, ob prvih problemih v odraščanju (nesrečna ljubezen, šolski neuspehi...) pa so se zlomili in se zatekli v svoj svet, kjer so postali popolni gospodarji sebe in svojega telesa. To je najprej pomenilo ukvarjanje s svojim telesom (hujšanje ali pa pretirana telesna vadba), kar je sčasoma lahko preraslo v eno od bolezni motenj hranjenja ali pa beg v omamo z drogami. Takim ljudem lahko, po Vlastinih besedah največjo oporo daje družina, ki prizadetemu ves čas daje vedeti, da je zanje dragocen, neprecenljiv in ga imajo radi, takšnega kot je, seveda pa ne gre brez strokovne pomoči. Saša, prepričana sem, da bo tvoja sestra v vaši družini in svojem fantu dobila vso podporo, to si dokazala že ti s svojim klicem na pomoč. Dokler ne pristane na strokovno pomoč, je po mojem najbolje, da ji vsak dam poveste, da jo imate radi, da vas zanjo skrbi in jo poskusite čim manj kritizirati (vem, da je težko, če človeka ljubiš si na koncu že jezen, ker ga ne moreš prepričati, da škodi sebi in vsej družini). Verjetno v tem težkem obdobju še najbolj rabi pohvalo in občutek sprejetosti. Mislim, da je trenutno o škodljivih posledicah njenega ravnanja nima smisla na silo prepričevati z raznimi članki v časopisih in podobnim. Glede na to, kar si napisala, bi rekla, da je trenutno precej uporniška in o tem noče niti slišati. Verjetno bi bila najboljša rešitev skupina za samopomoč.....toda, vem, rekla boš, kako jo spraviti do tam? Ne vem. Na žalost. Na tvojem mestu bi zavrtela številko ambulante za motnje hranjenja ali kakega SOS telefona, ki se ukvarja s temi problemi, strokovnjakom tam razložila, kaj se s tvojo sestro dogaja in jih prosila za nasvet. Upam, da bo uspelo. Drugi pravi naslov pa bi bila po mojem Loni. Delčke njene težke življenjske zgodbe poznam prav s teh strani in verjamem, da če je kdo, ki bo znal povedati, kako je po temni noči spet reči dobro jutro, je to ona. Saša, srčno upam, da bo tvoja sestra zaživela življenje, kot si ga zasluži. Z vašo ljubečo pomočjo ji mora uspeti! mamaF - Mojca

25. avg 2008 21:53

Pri ti. ortoreksiji tvoji sestri ne bo pomagal noben, še tako dobro mišljen nasvet s strani družine in prijateljev. Gre za globoko zasidrano psihično motnjo, ki jo sestra po napisanem sodeč ne obvlada najbolje. Nisem psiholog, da bi zdaj na široko razpredala o tem kako je do tega prišlo, povem pa ti iz izkušenj, da je najbolje sestri stati ob strani in jo obravnavati enako kot bi jo preden je začela postajat težavna. S tem mislim, da ji ne znova in znova pod nos metat kako je suha in slabo zgleda ipd. Aja, pa kakšni namigi o obisku psihiatra naj bodo res skrajna sila, ker s tem jo lahko samo še bolj pahnete v brezno v katerega trenutno pada. Po moje je bistvenega pomena, da tvojo sestro z resnostjo takšnega načina prehranjevanja seznani zdravnik. Preslaba hrana lahko pusti resne težave na imunskem sistemu, rodilih (zmanjšanje maternice je posledica premale telesne teže, temu sledi izguba menstruacije in posledično seveda nezmožnost zanositve) ter oslabitev srčne mišice (kar vodi v povečanje možnosti za bolezni srca), slabokrvnost itd. Seveda k zdravstvenim težavam svoj piskrček pristavijo še psihične obremenitve, za katere je seveda sama kriva, vendar se jih morda ne zaveda ali pa jih noče priznat. Ampak o tem jaz ne bi. Skratka - sestri mora postat jasno, da je so takšne težave kot jih ima sama zelo resne. Prvič zato ker si resno uničuje zdravje. Drugič pa zato, ker je premlada, da bi norela vsakič, ko bo preveč kalorij na krožniku. Morda bi pa bil prav otročiček rešitev za njene težave, ko bi ugotovila, da mora dobro skrbet zase, da bo rodila zdravega otroka. Slednji bi jo lahko streznil, da bi se zavedla, da prekomerne skrbi glede količine in kakovosti hrane niso vredne izgube razuma in živcev, ker obstajajo bolj pomembne stvari za katere moramo skrbet... na primer lasten otrok. Javi nam Saša kako se bo zgodba odvijala. Pa srečno! Klea Sporočilo je spremenil(a) Klea dne 25. avg 2008 22:00:40

25. avg 2008 23:43

Recepta ni, dokler se ne bo odločila sama, ne bo nič. Šele potem ji boste lahko pomagali, ampak na ta način, da ji boste samo stali ob strani, ne pa posegali v njeno življenje.

Loni, se podpišem pod tole.

Nikomur ne moreš pomagati, dokler ne pride do te odločitve sam. S tem, ko kažemo svojo zaskrbljenost( z dobronamernimi nasveti) agonijo še povečamo. Tudi obiskov doma bo vedno manj, saj se bo tako izognila pregovarjanju.

Edino kar lahko storite, je, da jo probate razumeti in pridobiti zaupanje. Ko se bo odprla tu, ji lahko pomagate naprej.

kobra 1

26. avg 2008 0:07

Bi rekla, da tvoja sestra tako zelo kliče na pomoč, da sama sebe ne sliši.

Reakcija je tipična za perfekcioniste, kot si sama zapisala, očitno se ji zdi, da je nkej odpovedala, in zdaj je našla edino področje, ki ga res popolnoma obvlada. Bolj kot jo prepričujete, da to ni dobrozanjo, bolj se tega oklepa, ker perfekcionist sam sebi, kaj šele drugim, ne želi priznati, da se moti.  

 

Bi se strinjala z Loni in v nadaljevanju s kobro1, , da bo do odločitve morala priti sama. Kakorkoli vam je hudo, ne prepričujte je več, da ravna napak, ampak se delajte, kot da nič ne opazite. To je tako kot pri nekaterih odvisnostih - možganske vijuge odvisnikov delujejo drugače od naših, običajnih, mi ne znamo razmišljati na njihov način, ker nam je tuj. Njim pa naš.

Morda poiščeš pomoč samo za to, kako jo spraviti iz te stiske in sicer na način, da bo sama prepričana, da je to njena odločitev. Mamamia

mamamia

26. avg 2008 0:53

Kaj pa če ni kriva prehrana? Saj če je zdravo prehrano to še ne pomeni, da ima motnje hranjenja. Tudi se ne omenja njene telesne teže in višine... A je res presuha? Morda je res samo preobremenjena, depresivna ali kaj drugega. Moja mama se res normalno prehranjuje (ali celo bolj kot nekateri) in je zelo suha, pa so krive druge zdravstvene težave. A ste morda pomislili, da je z njo kaj drugega narobe? Marsikdo hujšanje pripisuje namernemu odpovedovanju hrani pa velikokrat ni tako. Nekateri drastično spremenijo prehranjevalne navade ravno zaradi zdravstvenih težav in so prepričani, da jim bo to pomagalo. Verjamem pa, da vam je težko zaradi teh težav, a skušajte gledati bolj široko na ta problem in se predvsem veliko neočitajoče pogovarjajte. Lepo je, če družina drži skupaj. Pajama

26. avg 2008 7:54

se strinjam s Kleo, mamamio, kobro1. Ne drezajte v njo, ne prepričujte jo in ji stojte ob strani, sicer bodo tudi njeni obiski doma postali lanski sneg.

Ognjič

26. avg 2008 8:10

kobra 1 je napisal/a:

Recepta ni, dokler se ne bo odločila sama, ne bo nič. Šele potem ji boste lahko pomagali, ampak na ta način, da ji boste samo stali ob strani, ne pa posegali v njeno življenje. Loni, se podpišem pod tole. Nikomur ne moreš pomagati, dokler ne pride do te odločitve sam. S tem, ko kažemo svojo zaskrbljenost( z dobronamernimi nasveti) agonijo še povečamo. Tudi obiskov doma bo vedno manj, saj se bo tako izognila pregovarjanju. Edino kar lahko storite, je, da jo probate razumeti in pridobiti zaupanje. Ko se bo odprla tu, ji lahko pomagate naprej. kobra 1

aja, če se bo kdo spraševal, od kje je to. Včeraj je bil tu moj post, pa sem ga zbirsala oziroma sem ga v razširjeni obliki poslala spagon po zs. Samo v vednost, da ne bo kdo mislil, da si je Kobra kaj zmislila. Se mi je nekako zdelo boljše, da ga pošljem po zs, ker sem lahko še malo več napisala.

Kobra, me pa veseli, da si ga prebrala v tistih nekaj momentih, ko je visel tukaj.

 

Loni Makaroni

26. avg 2008 8:13

kaj pa je napisala loni? vsi jo omenjate, jaz pa posta ne vidim... ycrna

26. avg 2008 9:41

ycrna, sem napisala, da sem ga zbrisala. Evo ga, nekaj stvari je bilo samo za Spagon, pa sem jih zbrisala. Drugače je pa res, že samo to, da lahko o tem spregovorim, mi pomaga, še zdaj.

 

"Sem eden izmed pravih naslovov - za tisti del v zvezi z ortoreksijo. Začne se čisto nedolžno, še opaziš ne, na koncu pa počneš samo še eno - 24/7 misliš samo na eno - in to eno ni, kaj boš pojedel, ampak česa NE BOŠ pojedel. Ne gre mimo, noben zdravnik ti ne bo pomagal, nobena dobra prijateljica, še posebej sem bila alergična (in sem še vedno), če se v to vtika moja družina. Nisem edina v družini s prehrambenimi motnjami, ampak nisem pa šla do skrajnosti. Je bil samo eden izmed dejavnikov, ki so privedli do mojega zloma. Sem hodila v Žensko svetovalnico, je bilo v redu, ampak ni bilo dovolj, ker v sebi sem bila še vedno prepričana, da je to, kar počnem, tisto pravo. Sem živela od sadja, zelenjave in jogurta, morda še sem ter tja kak orešček. Več kot 3 leta nisem probala sladoleda, čokolade, kruha, pašte, pice... Pa sploh nisem zgledala slabo, če seveda vprašate mene, pri 166 cm cca 52 kg, nisem zgledala podhranjeno, ampak tudi zdrava nisem bila. Izgubila sem menstruacijo, sesula hormonsko ravnovesje, krvna slika je še zdaj pod vrpašajem, pritisk tudi, izguba zavesti (ne samo enkrat), pomanjkanje energije, volje, kronična utrujenost. Predvsem pa prevelika občutljivost do vseh. Skratka vse tisto, kar našteva Klea.Veš, da delaš nekaj narobe, da si uničuješ zdravje, ampak nočeš ukrepati. Dokler ne moreš res ničesar več. Na koncu sem hodila samo še v službo in domov, da ne govorim, kaj se je dogajalo v moji glavi. Katastrofa, česa je um sposoben. Enkrat poči in je tudi meni, enostavno ni šlo več naprej. Takrat pa sem se obrnila na svojo sestro in sem ji hvaležna, da se je potrudila zame. In mi zrihtala dobrega psihiatra, ampak za terapijo sem se spet morala odločiti sama, tudi ni šlo preko noči, da ne omenjam, kolikokrat sem pomislila na to, da bi jo prekinila. Ampak nisem.Na začetku sem mislila, da je samo hrana problem, ah, kje pa, vse drugo zadaj, hrana je bila samo eden izmed pokazateljev, da je bilo z mano nekaj resno narobe. Ampak vse to se je pokazalo šele skozi terapijo.Recepta ni, dokler se ne bo odločila sama, ne bo nič. Šele potem ji boste lahko pomagali, ampak na ta način, da ji boste samo stali ob strani, ne pa posegali v njeno življenje.Morda je to vse skupaj brez repa in glave, sem pisala kar tako po trenutnem navdihu.Kje pa, otrok ni rešitev, itak si je verjetno že porušila ravnovesje s tem početjem , jaz sem si ga, kot kaže za vedno, ker je še po 10ih letih tako, na hormonih do konca oziroma vsaj do menopavze. Pa tudi če, otrok bi zdaj pomenil samo še povečanje stresa in še večje stremljenje po perfekcionizmu... To se samo nabira in nabira."

 

Zdaj pa mislim, da sem o sebi povedala praktično vse. Moje izkušnje, moji boji in MOJE ZMAGE, katerih ne bi bilo brez ljudi okoli mene, brez moje družine, v kateri se je sicer vse začelo, ampak vsi se spreminjamo in rastemo na čustvenem področju. To, da se danes pri nas doma lahko o vsem pogovarjamo, to je zame tisto ta pravo. Pa da mi nihče ne reče, da si spet nekaj domišljam in da naj že padem na realna tla. Sem in je pošteno bolelo. Ampak se je splačalo, bilo je vredno vsake muke, bolečine, predvsem psihične. Ker je vse skupaj privedlo do tega, da sem takšna kot sem. Ko sem končala s terapijo, ko je bila moja depresija obdelana z vseh možnih vidikov, me je še nekaj časa skrbelo,d a gre za samo neko vmesno evforično stanje in da bo sledil ponovni padec, ja, tudi s tem imam izkušnje. A ni tako. Zdaj se ne vdam in se ne predam. Tudi ob vaši pomoči.

 

Se sliši hecno, o vsem tem pišem po kulinaričnih straneh, ampak še veste ne, kolikokrat ste mi z vašimi sporočilci, idejami... dvignili moralo. Ja tudi vi, saj ste ena izmed mojih družin.

Loni Makaroni [rozica] Sporočilo je spremenil(a) Loni dne 12. 2010 21:41