Žepnina

7. avg 2008 22:44

Zdenkica in anaeva, se popolnoma strinjam z vajinimi mnenji. Menim, da je otrok nekako zrel za žepnino, ki naj bo res simbolična, nekje po morda 4. razredu. Balenka

8. avg 2008 7:50

Nikar ne plačujte otrokom za pomoč v gospodinjstvu. tako bosta otroka dobila občutek da lahko doma pomagata samo če želita. Delo doma bi moralo biti skupna naloga vseh družinskih članov. Tudi nam staršem nihče nič ne plača za pomito posodo in skuhano kosilo. Se pa strinjam z ostalimi, da je za žepinino pri 6 in 8 letih prekmalu in da je zanjo pravi čas po desetem letu,s tem da se z leti in otrokovimi potrebami povečuje. Otroka je treba spremljati kako je zapravil denar. Ne sme se mu pustiti da z njim ravna nespametno. Moja starejša otroka sta zdaj že odrasla. Oba sta dobivala žepnino. Ko sta bila srednješolca in zdaj ko sta študenta enkrat mesečno dobita žepnino, denar za malici in za prevoz v šolo.S tem denarjem morata priti skozi mesec. In jima tudi uspeva. Poznam precej njunih prijateljev in mojih znancev, ki zapravijo ves denar ki so ga zaslužili takoj ko ga dobijo. Mislim da sva najina otroka z žepnino že zgodaj navadila na to kako je treba ravnati z mesečnimi prihodki. Mlajša 13 letnica dobiva žepnino od desetega leta. Ima en čuden odnos do denarja. Zapravlja ga ne, kar "špara", ampak me skrbi ker je videti kakor da ji denar nič ne pomeni. Bomo še videli kaj bo? dzoana

8. avg 2008 8:26

Dzoana, mogoče je pa hči šparovna, taka je moja strarejša, pa jih bo kmalu trideset. Še danes vsako stvar 10x okrog obrne  preden se odloči, da jo kupi.

Ne bom pa nikoli pozabila, kako je bilo, ko je prvič dobila žepnino, to je bilo pri starosti caa deset let. Sem že malce pozabila, koliko denarja je bilo, prav veliko ne, je pa zanj dobila kar precej čunga lung žvečilnov. Ker ni vedela, kaj bi s tolikšno zalogo, je malo podelila z deklico, s katero sta hodili skupaj iz šole. Popoldne  se na naših vratih pojavi oče te deklice in sprašuje, odkod hčerki denar. Sem mu razložila, da je dobila žepnino, a sem imela občutek, da mi ni verjel. Čez par dni mi hčerka reče za denar in ji lepo razložim, kot sem ji že na začetku, da je žepnina za kakšen priboljšek za čez cel mesec. Verjetno je bil zanjo ta mesec zelo dolg, vendar je po tem dogodku postala skrajno previdna glede denarja in ni nikoli več  zapravljala.

Se mi zdi v redu, da otrok dobi določen znesek, že zato, da dobi občutek za denar in spozna njegovo vrednost. Kar se let tiče, je pa težko reči, saj je odvisno od več dejavnikov. In kot piše Dzoana, naj ne bojo hišna opravila vezana na žepnino.

Lijana

8. avg 2008 8:29

Saj ne gre za to, da bi plačevali za gospodinjska opravila. Otroci do 15. leta pač nimajo veliko priložnosti za to, da bi lahko dejansko zaslužili svoj denar oziroma na lastni koži spoznali, da je za denar treba delat. Zato jim moramo mi dat možnost in se obenem pogovoriti, da nam stvari ne padajo kar iz neba. Ne gre za izkoriščanje, niti za plačevanje za delo, ki ga je treba narediti prostovoljno. Gre samo za omogočanje, da se naučijo, da nam nič ne pade iz neba. Saj večina otrok špara svoj denar, pa če ga dobijo tako ali drugače, ampak stvari, ki si jih končno kupijo, jim prav tako nič ne pomenijo, kot če bi jim jih kupil kdo drug. Seveda so izjeme, hočem poudarit, da je vse veliko več vredno, če se moraš potrudit za to. lesnik

8. avg 2008 8:45

smoky zgleda teži to, da ima s sinom težave, ker se noče učiti črk. Tudi jaz imam podoben primer in sem tudi že razmišljala, da bi mu dala kakšno malenkost, če bi se brez joka učil. Kako vi rešujete težave, če ima otrok naloge za 5 minut, on pa joka 2 uri, da jo ne bi naredil, ker je preveč naloge ali pa se mu ne da. Sladoled tu ne zaleže. ariella

8. avg 2008 9:46

Pri nas otroci niso dobivali plačila za običajna opravila, kot so pospravljanje brez ugovora, učenje, občasno pomoč pri hišnih delih in podobno. Morali so se navaditi, da sodijo takšna dela v žilvjenjski vsakdan.

 

Žepnino sta začela dobivati, ko sta šla v peti razred osnovne šole. Simbolično vsoto, na teden. To sta imela za svoje potrebe, da sta se naučila ravnati z denarjem, da sta dobila občutek, kaj si lahko z neko vsoto privoščita.

 

Glede varčevanja je bil drug sistem: oba dedka in babici so jima ob desetem rojstnem dnevu odprli hranilne knjižicie. Moževi starši so ju vsak mesec peljali s seboj na banko in sama sta izpolnila obrazec za polog deanrja in opravila vse potrebno. Dogovor je bil, da do 18. leta tega denarja ne dvigujeta. Moji starši so jima plačevali rentno varčevanje in jima ob 18. rojstenm denvu izročili papirje. Ob sta denar (se je pri obema nabralo nad 2500 evrov) vložila naprej, le en manjši del sta porabila za eno potovanje.

 

Ker v hiši živimo tri družine, je veliko dela okoli hiše. Zmenili smo se, da sinu plačujemo košenje trave in pranje avtomobilov, prekopavanje vrta in še morda kakšno reč. Svak ga vsake toliko časa potrebuje za fizična dela pri svojem poslu in mu tudi pošteno plača.

 

Ker hči porabi več za mobitel od vsote, ki sem jo pripravljena plačati jaz, razliko odsluži s čiščenjem (za kar smo do nedavnega plačevali eni ženski) in likanjem.

 

Zdaj sta oba študenta in bolj ali manj redno delata preko Študentskega servisa in imata že zelo dobro predtsavo o tem, koliko je potrebno delati za ne tako velik denar (pa tudi o tem, za kakšna dela si lahko zelo dobro plačan...), predvsem pa, kako se denar služi in kaj vse za neko vsoto dobiš.

 

Vse, kar potrebujeta, dobita še vedno doma (obleka, obutev, stanarina v LJ, oprema sob, študijski pripomočki), tako da imata denar, ki ga sama zaslužita, predvsem za svoje lastne potrebe. In opažam, da ga zelo previdno porabljata.

 

Zdi se mi, da pred osmim do desetim letom žepnina ne doseže nekega pravega učinka. Tudi se mi ne zdi prav, da bi otroke z denarjem stimulirali za opravila, početje ali dejanja, ki so sestavni del vsakdana - pospravljanje, odnašanje smeti, pomoč v kuhinji, učenje, ukvarjanje s športom in podobnom. Tu so po moje bolj pomembni vzgojni ukrepi kot pa finančna stimulacija. Lahko tudi, da se motim, ampak zaenkrat je moje prepričanje pač takšno.

Se namreč bojim, da starši začnejo uporabljati denar, ko jim zmanjkuje časa ali potrpežljivosti, da bi se ukvarjali z otroki. To pa je zadnje, kar si želim.

 

Naj še povem, da je v moževi družini bilo denarja vedno na pretek, a je imel v času, ko sva se spoznala, manjšo žepnino kot jaz. Mu je pa oče  ponujal priložnost, da pri njem kot srednješolec in kasneje študent zasluži, kolikor hoče. In sta oba s sestro hitro spoznala - več kot delata, več si lahko privoščita. In znanja, ki sta si jih pridobila z različnimi deli (pretežno fizičnimi), še danes kako pridejo.

Doma pa je bilo samo po sebi umevno, da morajo biti šolske obveznosti izpolnjene v nulo, soba pospravljena in da pomagata pri hiši, kadarkoli je potrebno.

 

Mamamia

mamamia

8. avg 2008 11:39

Pod to, kar je napisala mamamia, pa se brez oklevanja podpišem. Imam praktično enako izkušnjo, s tem, da so pri naši hiši trije otroci. Dodala bi edino, da mobilni telefoni (ko so bili zanje dovolj stari) niso nikoli spadali v osnovne potrebe (študentske sobe, obleka, obutev ipd.) in račune vedno poravnavajo sami iz svoje žepnine in denarja, ki ga zaslužijo z delom preko študentskih servisov. Pa tudi marsikakšen kos oblačila in obutve si kupijo sami. Vse drugo pa je itak že zgoraj napisano. skrzolin

8. avg 2008 11:45

hvala, ste mi zelo dobro razjasnili kako se naj lotim zadeve. Sedaj pa me samo še zanima, kako naj sina bolj motiviram za učenje šumnikov, ker se bojim da bodo isti problemi, ko bo začel tudi v šolo hoditi. Ali sploh obstaja kakšna rešite, ali se naj pač sprijaznim, da bo večen problem glede učenja in delanja nalog? Strah me je že sedaj smoky

8. avg 2008 13:19

Smoky mislim da so tvoje skrbi odveč,moja hči do tretjega razreda ni hotela brati ,en čas sem vztrajala ,na koncu sva obe jokali!Pa je rekla učiteljica na govorilnih naj jo pustim ,ker bolj ko jo bomo silili ,slabše bo!Čez nekaj časa je to minilo in sva skupaj hodili v knjižnico ,ker je potem brala tudi neobvezno čtivo!Zdaj je stara dvajset in še vedno pridno bere!Ko otrok sam spozna da nekaj pač mora in če mu starši ne težijo kar naprej,pač to tudi naredi ,se uči ,bere.....!Za gospodinjska dela in pomoč pri hišnih opravilih  nisem otrokoma nikoli plačevala,za svoje potrebe pa sta dobila nekaj denarja(sladoled,mobi kartica....),sin pa  je star osemnajst let!Do petega razreda sem še vprašala ,če je narejena naloga ,če sta se učila,pa mi  je sin (takrat tretji razred )lepo povedal ,da tudi ona dva mene ne sprašujeta kdaj bom zlikala ,skuhala ,šla v službo...,no pa sem nehala spraševati,v srednji šoli pa sta izdelovala z dobrim uspehom!

 

lp

marjeta10

8. avg 2008 13:22

smoky pri šumnikih pa je nekakao takole daj času čas manj se boš obremenjevala lažje bo mogoče ga pustiš da ti na glas bere 20 minut in se ti potem z njim voziš s kolesom 20,ali pa z njim 20 minut skladaš kocke in ga sprašuješ med pogovorom vprašanja ki imajo šumnike Torej Miha ali se ti zdi da Sava šumi bolje kot Soča. Ali se spomniš sadeža na š č ž,.... jaz sem se ssproti zmišljevala miselne vzorce in preoblačila Barbike ali pa skladala puzzle. anaeva