27. okt 2008 19:11
Sem videla v fotoalbumu, da vas zanima potovanje po Iberskem polotoku, pa bom kar tule malo napisala.
Torej šla sva z avtom, vsi so nama rekli da najina stara kripa ne bo zdržala, ampak midva sva verjela v najinega Pierra (tako sva mu dala ime ker je pač francoz :). Šla sva čez Italijo (Italijanske avtoceste so neverjetno dolgočasne), po Ligurski obali, zgodaj zjutraj v nalivu prispela na Azurno obalo in v Nici v polmraku povozila ogromno lužo velikosti Bohinjskega jezera. Pierre se ni dal, šla sva naprej, po avtocesti mimo Marseilla, Nimesa in v Narbonnu zavila za Carcasonne. Tu sva ugotovila da tista luža le ni bila tako nedolžna, saj nama je pokvarila ventilator in ob 11h dopoldne, ko je sonce že peklo, je na cestninski postaji v južni Franciji Pierre že težko dihal. Tam sva ga malo spočila (in sebe) in podkrepljena z energijskimi napitki nadaljevala pot mimo Toulousa do San Sebastiana v severni Španiji.
Tja sva prispela po 23 urni vožnji, ob 7ih zvečer. Morala sva poiskati kamp, bila sva neprespana, Pierru je bilo vroče....in potem naletiva na prelep ampak prepoln San Sebastian. Po vseh ulicah je mrgolelo ljudi, policajev, povsod zapore in totalen kaos. Nama nič jasno, bila sva živčna, kampa nisva našla, Pierre je stokal. Preklela sva Špance in po nekaj krogih po strogem središču mesta našla kamp za hribom nad mestom, v čudoviti naravi, nad visokimi klifi nad morjem. Postavila sva šotor in padla v sen. Zjutraj sva šla v mesto (bil je ponedeljek), kupila El Pais, da preveriva rezultate tekem Premier lige, Serie A in španske Primere Division, pa se na drugi strani časnika bohoti naslov: Filmski festival v San Sebastianu! In na sliki Colin Firth, kako v malce odpeti beli srajčki skupaj z Michaelom Winterbottomom pohajkuje po mestni plaži s sandali v rokah....njami! In na naslednji Mel Griffith in njen Antonio Banderas, kako se sprehajata po rdeči preprogi, mimo katere je prejšnji dan sopihal Pierre. Pa intervju z Johnom Malkovichem, the Johnom, ki ga imam jaz tako rada!!! Nisem mogla verjet...prejšnji dan, ko sem jaz v skurjenem avtu in s podočnjaki do tal, nabita z adrenalinom merkatorjevega energetskega napitka iskala kamp v centru mesta, so oni mirno pohajkovali naokoli, par metrov stran od mene in pozirali pred fotografskimi objektivi!!!???
V glavnem....San Sebastian je lep, čisto nešpanski, monden, zelen, z lepimi plažami in pestrim nočnim življenjem.
Iz San Sebastiana pa proti Santanderju, po baskovski obali. Tu so čudovita mala mesteca in vasi, s prebivalci, ki govorijo čuden jezik (baskovščina je res nekaj posebnega) polna baskovskih zastav in grafitov za osamosvojitev Baskije. V enem od teh krajev, ki sva jih obiskala-v Ondarroi-je bil dan prej teroristični napad ETE, z dvema mrtvima in nekaj ranjenimi. Samo ena novica v časopisu več....
Potem pa naprej, proti jamam pri Altamiri, ki so veliko razočaranje in Santillani del Mar, mestecu, ki je nekaj posebnega. Majhno, a prepolno starih stavb s plemiškimi grbi (da jim v preteklosti ne bi bilo treba plačevati davkov, so si prebivalci kar sami nadeli plemiške nazive), okrancljanimi balkončki in malimi trgovinicami s spominki. Baje je sem rad zahajal J.P. Sartre, pa je pisalo v Lonelyju, da mnogo vodičev opisuje, kaj vse je tam počel, oni pa raje ne bodo...kakorkoli že..... mestece je krasno, zelo očarljivo.
Iz Santillane sva šla naprej po Costi Verde, kjer so med klifi dolge peščene plaže, na katerih sva delala prave foto sešne, ker se nama je zdelo vse tako blazno lepo in kamorkoli si pogledal, nikjer ni bilo nikogar. Sama v sončnem dnevu, na peščeni obali mrzlega Atlantika, morje ki se peni in oblizuje stopala.....čista romantika :)
Za piko na i Severne Španije pa še Santiago de Compostela s čudovito in mogočno katedralo, končni cilj romarjev na Caminu de Santiago. Že na poti tja sva občudujoče opazovala popotnike, kako s težkimi nahrbtniki in v vročini premagujejo kilometre. Hodijo kar po cestah, tudi po takih zelo prometnih in hrupnih. Na koncu poti pa na trgu pred katedralo v Santiagu zaspijo na armafleksih. Največ je Francozov, mladih in starih, ogromno tudi Američanov, ki jih nikakor ne moreš zgrešiti. Ko stojiš pred kako manjšo cerkvico, v senci ogromne katedrale jih poslušaš: Oh it is so amazing, gorgeus, fabulous, oh in sploh....pa zrejo samo v majhno nepomembno cerkvico. Sem se večkrat vprašala, če bo nežno ameriško srce sploh preneslo pogled na prelepo mogočno katedralo in še kak drug, res občudovanja vreden objekt, ki jih je Španija prepolna!
Santiago je sicer lepo mesto, predvsem del okoli katedrale, ki je prepoln manjših cerkva in samostanov. Se pa zelo hitro širi in dobiva klasično moderno predmestje.
Tu je že Galicija in jezik postaja vse bolj podoben Portugalskemu....
malo pavze.....
če vas zanima bom pa še pisala....
saša
Sporočilo je spremenil(a) spagon dne 27. okt 2008 19:12:34
katka 
daga
