Postrežba gostov

15. jul 2008 8:38

Punce, tudi pri nas je tako kot pri Issi, mi v našem stanovanju živimo z veliko začetnico, najlepše je v soboto, ko bolj generalno počistimo in se tamala spravi strižt na drobne košče. Prt je na mizi samo ob nedeljah, imamo pa lepo hrastovo mizo iz našega gozda, tudi to šteje, je nima vsak. Sem pa ob branju vaših postov razmišlala, da bi si kupila lepe pogrinjke, bom šla pogledat v Muellerja. Malčica

15. jul 2008 8:55

Pa ne, da še vedno "mizo pripravljate2.... Sem pogledala zadnje dve strani, pa vidim, da razen tistega opisa o starejši gospe, ki ima stanovanje bolj "za pokazat" in ne "za živet", da se nekako ni nobena dotaknila naslednjega: - da je naše življenje in naš prostor sestavljen iz vsakdanjih ritualov in da so v osnovi ti ritualčki, ki jih niti ne opazimo več, tisto, kar daje barvo in okus našemu bivanju. Ne vem, kakšno je bilo vaše otroštvo in kako je šlo to potem v mlado odraslo življenjene in potem naprej. Ampak, a ni v vaših spominih na enem posebnem mestu tisto, ko se družina zbere za obedom? Pa tisti del, ko je potem še sladica in potem čez pol ure še kava in je pleme kakšno reklo? Pa tisti del, ko je eden prižgal toaster, drugi je pa čakal naslednjo rundo, zato, ker je bilo maslo za naslednjo rundo že bolj stopljeno in kako je eden rezal sir, drugi je pa zraven nekaj stal in nič počel (pa je bilo tako dolgčas, če ga ni bilo). Pa tisti del, ko je eden "pazil mleko" ko se je kuhalo, drugi mu je pa delal družbo, ker bi v nasprotnem primeru mleko skipelo? Pa tisti del, ko je eden pospravljal mizo, drugi je iz omare jemal krožnike, nekdo je šel po kozarce in pijačo in potem je mama prinesla jed na mizo in smo se usedli, si po enem vrstem redu naložili tisto hrano in si rekli dober tek in šele nato začeli jesti? Pa tisti del, ko smo naredili ves ta ritual, pa so bile napetosti za mizo take, da smo se prav fino sporekli in je eden protestno zapustil omizje, ker mu zdaj pa res nič več ne paše, ostali smo pa potem kar utihnili in si mislili, da kaj je bilo pa tega treba...Pa tisti del, ko so se po koncu kosila povedale najbolj pomembne stvari, ki so se v plemenu dogajale? Pa tisti del, moje dame, ko ste osvajale svoje moške in ste jim prvič kaj skuhale? A ste jim servirale v raznoraznih posodi v stilu, "sej je dobr" ali pa ste se malo potrudile? No vidite, če ste se takrat potrudile, zakaj pa mislite, da zdaj se pa ni več treba, ker "čez komot ga pa ni" in "glavno, da smo dobri po srcu, dasiravno je ta dobrota skrita v masi špeha, ki smo jo dobili in the process, medtem ko smo jedli kjekoli in kadarkoli, še najraje pred tevejko, da se ni bilo treba pogovarjati? Tista priprava mize je hudičevo pomembna in ni, da bi je pišmeuhovsko obravnavali. Tisto, kako se lotimo mize, kaj se za njo pogovarjamo, kako spoštujemo glavno delo pri mizi (=kuhanje), tiste vloge pri pripravi mize (kdo jemlje prt in kdo daje kozarce....) - to so tiste naše intimnosti, tisti nematerialnih arhiv, za katerega zgrabimo vsakokrat, ko nam ravno ne gre najbolje, pa iščemo spopmine na srečne dni. In če človek nima "miznih spominov", potem mu manjka precejšen del pomembnega spomina. Ta vikend je moja mama potegnila iz predala en prt iz njenega otroštva, ki je bil že malo ofucan in je na koncu babica na tem prtu zvijala testo za štrudl. So stekli spomini in malo solzic tudi in potem se je moj oče javil, da bo očistil domača organic jabolka (ose grejo blazno rade na taka jabolka in je sadež hitro opraskan) in potem se je v to čiščenje - verjetno zaradi ponosa - javil še moj junak. In potem sta onadva čistila tista jabolka in sta se imela čisto fajn, medve sva pa naredili štrudl. Nastal je ultimativno dober štrudl - tista jabolka so dala eno posebno močno aromo - in kar je pomembneje, en lep spomin na dan, ko nismo počeli nič posebnega, pa je bilo zelo fino. Aja, in seveda smo uporabili prte in krožničke. Toliko. Jaz imam veliko lepih miznih spominov in tudi nekaj hecnih miznih spominov. S pogrinjkom za mizo sporočam, da je miza pripravljena za to, da se usedemo, jemo in pogovarjamo. In v mojem odraslem življenju ni bilo treba nikogar, ampak čisto nikogar blazno navajati na tako ordungo. Pa še nekaj je (naj pozorno berejo punce, ki še niso v neki fiksni družinski shemi): to, kako moški odreagira na prvo pripravljanje mize, kako se vključi v zadevo, kaže, kako se bo tudi v ostale stvari vključil ali pa se ne bo. Dajte jim naloge takoj, ker špura se vleče na začetku in ne enkrat od sredine, in bodo potem cel preostanek življenja lepo pogrinjali in tudi drugače pazili.... Ali pa bodo jedli sardine iz piksne, pico iz kartona, rigali in se čohali po trebuhu....ve se boste pa tolažile, da glavno, da smo komot, pa da je glavno, kakšen je kdo po karakterju in da so pujski tudi čisto okej....in stokale frendicam, da to pa ni tako, kot ste mislile, da bo in da ste čisto za vse same. Vendelina jr.

15. jul 2008 9:14

Ej, res ste luškane - vsaki po svoje dam prav . Sicer pa pravijo, da je navada železna srajca. In to drži, kajti jaz še vedno, po 25!, letih ne morem odvadit moža, da ne bi tiste svoje "tahitre" (tako ji reče on) malice pojedel stoje pri kuhinjskem pultu. Ponavadi je to kakšna salama, sir, doručak... Pravi, da mu je to fajn in konec. Drugače pa je pri nas tako, da sva med tednom z možem sama in zato se takrat pri nas ne kuha. Na mizi v jedilnici je vedno prt z rožico ali šopkom, ko pa jemo, prt damo dol. Ja, tudi zaradi tiste "minutke" za likanje. Imam namreč kar nekaj prtov, ki so v rešilje (ne znam prav napisat ) vzorcu, ki jih je naredila še moja zdaj že pokojna babica in sem nanje čustveno navezana. In mi nekak srce ne da, da bi jih kar naprej prala pa tudi likam jih kar precej dalj kot minuto. Tako da je najin skupni obrok običajno kakšen večerni prigrizek, včasih postrežen tudi kar na kuh. deski (sirčki, salama...) ki ga pojeva v jedilnici, dnevni sobi (tudi pred tv), terasi (tu običajno vedno prižgem svečko)... Konec tedna, ko nas je za mizo običajno več, so na mizi vedno prtički, pribor, kozarci kot se šika. Postrežem običajno v posodi, kjer je jed pripravljena - je pa res, da so te kuhalne posode lepe in ne vem, zakaj bi prelivali jedi v neke druge še "lepše" posode. Edino solato ponavadi predevam v drugo skledo, ker jo ponavadi zmešam v večji, plastični skledi, ki mi pa res nekak ni apetitlih. Drugače pa so naši skupni obedi pravi dogodek, kjer se pogovarjamo, hecamo, tolažimo, izmenjujemo mnenja... Na splošno je pa moje mnjenje tako, da mi je bolj pomembno, da se v stanovanju, v vsakem prostoru posebej, dobro počutimo in "res živimo", ne pa da smo obremenjeni z njeno sterilnostjo ter z vau in oh vzdihi naših sorodnikov, ko zagledajo novo pohištvo, preprogo, televizor... neny111

15. jul 2008 10:38

Meni so prti na mizi izredno vsec - pri drugih. Sama ga pa ne maram. Ne vem zakaj, ampak obcutek imam, da se s prtom zakriva grda in zanic miza. Pogrinjki pa me asociirajo na vrtec in male otroke, ki stresejo vec mimo kot prinesejo v usta. Ker imam majhno kuhinjo oz. stanovanje je nasa miza prakticno cel cas v uporabi (tudi za druge namene, ne samo hranjenje). Bolj kot to ali je miza pogrnjena ali ne, mi je pomembna uporaba vinskih kozarcev za vino, uporaba nozev in vilic, menjava kroznikov, itd. In seveda med hranjenjem se je potrebno posvetit hrani, ne pa brat knjige, casopisa ali gledat TV. In ravno zaradi tega mi ameriski nacin kosil med sestanki ne sede. LP, R.

15. jul 2008 11:04

Vendelina jr. je napisal/a:

Pa ne, da še vedno "mizo pripravljate2.... S pogrinjkom za mizo sporočam, da je miza pripravljena za to, da se usedemo, jemo in pogovarjamo. Vendelina jr.

Evo, meni je pri tejle temi TOLE ključno! Naj bo pogrinjek plastičen, kot ga jaz ne bom imela nikoli, ga je pa moja ljuba stara mama kot "čudo mode" takoj posvojila in se poslovila od težkih damastnih prtov (ki sem jih, kot naravni red veli, posvojila jaz),papirnat, lanen s čipko, s cenene stojnice ali dizajnerskega butika, važno je, kaj sporoča! Kakor je napisala Vendelina - ko pride pogrinjek na mizo, vemo vsi, kaj to pomeni. Tudi pri nas je miza ves čas in ze dooosti let konstantno nastlana s časopisi, revijami, šalcami kave, prenosnikom, telefoni in podobno šaro. Enkrat, dvakrat na dan, pa se zgodi preobrazba - vse roma z mize dol, mizo se pobriše, pogrne s prtom ali pogrinjki, obložimo s krožniki in skledami, ozračje se umiri, začnemo jesti, se pogovarjati - skratka sedeti skupaj za mizo. Takrat tudi naša ljuba miza vsaj enkrat na dan živi umirjeno družinsko življenje (pri hrani se načeloma ne kregamo). Sicer je naša miza ves dan brez prta, prtičkov in rožic, ker ni samo jedilna, ampak tudi delovna miza. mamaF - Mojca

15. jul 2008 12:15

Simona, ti se kar smej, saj je smeh zdrav in vsestransko koristen. In Frina, moj vrat bo še dolgo ostal cel, saj likam velik prt kar dolgo in to na likalni mizi pred vhodnimi vrati, ker je pač tam prosta vtičnica. Potem pa ravno takrat kdo zvoni . . . Lp iz Mb riba-ribica Sporočilo je spremenil(a) riba-ribica dne 15. jul 2008 12:20:05

15. jul 2008 12:24

Pri nas imamo kmetijo in z možem si delo porazdeliva kolikor lahko, tako da tudi on meni pomaga pri gospodinjskih opravilih, kolikor mu čas dopušča. In ne glede na to kako utrujeni smo, se vedno potrudimo, da je miza lepo okrašena. Čez teden vedno uporabljamo pogrinjke in papirnate servietke, čez vikend, ko je več časa in za praznike pa uporabljamo platnene, ki se morajo ujemati s prtom. Na mizi je vedno pogrnjen bombažni prt, plastičnih že od nekdaj ne maram. Skoraj vedno pa je na mizi tudi vaza ali kakšna druga dekoracija. To sem "prinesla" že od mame, ki je vedno poskrbela, da je bilo za mizo prijetno vzdušje in to poskušam tudi jaz v svoji družini. Ne maram, da je miza čez dan "nastlana" z revijami in podobno kramo. Glede na to, da imamo doma kmetijo in posledično zaradi tega malo prostega časa, se mi zato zdi pomembno, da le-tega kolikor ga je, izkoristimo maksimalno in v prijetnem vzdušju. In lepo dekorirana miza vsekakor pripomore k temu. delfincek35

15. jul 2008 12:28

Glede mize - pri nas je bil za dva otroka osnovni prostor za šolsko delo. Naša miza je videla vse od voščenk in risalnih listov do debelih skript s faksa. Pisalni mizi v svojih sobah sta si navadno obložila tako na visoko, da za delo nista bili več primerni (brez pospravljanja). Miza v jedilnici pa je iz masivnega lesa, zelo težka in velika in je bila primerna za hkratno delo obeh in tudi za občasne vojne med njima (z obmetavanjem in sabljanjem z ravnili). Na njej tudi izvajamo razne hobije, zavijanja, branje časopisov - široko raztegnjenih. Vendar se po vsaki aktivnosti spet pospravi in v običajnem stanju izgleda takole - ozek okrasni prt, vaza z rožami. Za praznike pa še kakšna dekoracija. Kuhinjsko delo pa do nje ne pride, zaenkrat je za to dovolj prostora na kuhinjskih pultih. Seksali pa njej nismo. A ni to malo neudobno? Lisa

15. jul 2008 12:46

Lisa, ni neudobno, sploh če je kup papirja na mizi (za tanke ritke). Če pa je zadnjica mehka, pa tako ni problema...lahko je pa miza samo udoben naslon, odvisno od....samo da je višina mize prava in da ni preveč majava...in masivne hrastove recimo to gotovo niso....če se že hecamo oziroma se odzovoemo na simonin 84 namig...

 

Sicer mi je pa všeč, da je kuhinjska miza vsaj enkrat, še bolje pa dvakrat na dan središče družinskega dogajanja. Kot je lepo napisala issi, stanovanje je zato, da v njem živimo, ne pa da ga gledamo in ga varujemo pred ne vem kom.

 

Mamamia

mamamia

15. jul 2008 13:13

Lisa, imaš prav, za celotno koreografijo je miza res neudobna, ker se slejkoprej eden od akterjev fino zaleti v mizo in to nazarensko boli. Ker tudi tista scena iz Poštar vedo zvoni dvakrat (Lange in Nicholson) se še pravi čas ustavi, da ne pride do poškodb. Vendelina jr.