31. avg 2008 11:30
Za okus prvi (in na zalost edini) del potopisa s Korzike izpred dveh let...:))) mogoce se komu kaj pomaga. lp, proxima ********** Vsekakor si nisem predstavljala, da lahko sredi Evrope naletis na tako odbito dezelo - teden dni po prihodu domov sem se cisto zadeta. Za zacetek, prepricala sem se, da otok spada pod Francijo. Zaradi meglenega (ne)znanja zemljepisa, v glavnem skrpucanega iz raznih se v puberteti prebranih sund romanov (Desiree in Prekleti kralji sodijo se med boljse, o raznih Victoriah Holt ali, bognasvaruj, Angelikah, bom raje kar tiho), sem bila namrec prej nekako mnenja, da sodi k Italiji. (A propos zemljepisu: to je edini razlog, zakaj se nisem in se tudi nikoli ne bom prijavila na Milijonarja - ne bi rada dozivela dosmrtne slave zaradi vprasanja, katera reka tece pod savskim mostom, jaz bi pa ugibala "Hmmmm... Soca?... Drava?... mogoce Kokrca??... A lohk polovicko?") Ceste (z izjemo nekaterih odsekov glavne obalne magistrale) so obupne. Brez heca. Ce sodi med vase najljubse nacine zabave in/ali sprostitve oral pleasure med voznjo, vam toplo svetujem, da se mu na Korziki raje odpoveste - luknje, stopnice, ovinki, za katerem na lepem zmanjka asfalta na polovici voznega pasu, ali pa krave, mufloni in divji prasici, ki se postavijo na cesto (prav tako najraje za ovinkom), bi vas utegnili na krut nacin oropati nadaljnjih priloznosti za tovrstno pocetje. Krave in mufloni potem tiho prezvekujejo, gledajo voznika in sovoznika skozi sprednjo sipo in razmisljajo o zivljenju, vesolju in sploh vsem, divji prasici so pa bolj firbcni in zacnejo hodit okrog avta in malo gledat ali celo pobutat z glavo, ce so slucajno odprta kaksna vrata ali morebiti prtljaznik. Se nevarnejsi so domacini, ki s povprecno hitrostjo Rl50 (=ocenjena hitrost, pri kateri pride do nezgode pri 50 % vozil) zgejo okrog ovinkov, prehitevajo in sekajo pasove. (Lonely Planet opozarja turiste, naj se izogibajo voznji po korziskih cestah vsaj ob vikendih med polnocjo in jutrom, ko se lokalni frajerji vracajo z zurov. Corse Matin je skoraj vsak dan porocal o kaki prometni nesreci s smrtnimi zrtvami; na ta nacin se skromno, lakote, vojn in tujih oblastnikov vajeno otosko prebivalstvo izogiba demografski eksploziji in se vzdrzuje na zadnja leta stabilni stevilki okrog 260.000, vsekakor najbolj propulzivna dejavnost so pa - razen turizma in pleskanja tabel z oznakami krajev, o tem vec spodaj - avtomehaniki). Dezela sama - pokrajina, hribi in obala - je lepa za umret. (Tudi tukaj se ne hecam. Ze po drugem tednu sva malo zacela gledat nepremicninske oglasnike, predvsem zato, da bi si izbila iz glave fantazije o tem, kako bi se tam kar naselila, pa metoda ni bila ravno uspesna, ker so se nama se bolj cedile sline. Za 125.000 EUR , kar je cena manjsega dvosobnega kvartirja v LJ, so prodajali na primer hisico v blizini morja v okolici slikovitega pristaniskega Propriana - 70 m2 povrsine z 2000 (!) kvadratnih metrov nasadov oljk, vinograda in sadovnjakov. Ta nama je zaradi krepko ugodne cene padla v oci, se zdalec pa ni bila edina iz tega cenovnega razreda, ceprav je bila pretezna vecina bajt seveda vecjih in tudi kar precej drazjih; novozgrajena stanovanja in hise v Ajacciu, glavnem mestu, so primerljive z Ljubljano ali nekoliko nizje, drugod so pa precej nizje. Btw, cene korziskih nepremicnin, ki se prodajajo prek mednarodnih internetnih posredniskih agencij, so precej visje, kot se jih je dalo prebrat v oglasnikih - ta ekonomska zakonitost mi se ni cisto jasna; izjema je www.pap.fr). Vse slikce, ki jih objavljajo turisticne agencije in vodici, so v primerjavi z resnicnostjo bleda senca. Ce imate vsaj kancek poljedelske in vrtnarske zilice, boste od zavisti pozeleneli ob pogledu na trimetrske grme paradiznikov, oblozene s skoraj kot melona velikimi plodovi, da o avokadih, buckah in olivah ne govorimo. (Problem pri intenzivnem kmetovanju utegne biti namakanje, ampak kot vemo, so saudski barabci ze zdavnaj pogruntali sisteme razsoljevanja morske vode, midva sva pa za poskus hotela sestavit kar preprosto napravico iz plasticne vrece za smeti, vedra z morsko vodo in kozarca, kamor bi kapljal kondenzat; zadeva naj bi v stiski resila brodolomca, prakticno izvedbo sva pa v obilici ostale zabave prelozila na nedoloceno prihodnost, kjer caka med ostalimi teoreticnimi projekti, vrednimi samega Leonarda - vec o tem kasneje, zlasti o dolocenih strojckih, khm, khm.). Zgodovinsko gledano so Korzicani nesrecno pleme, ki je bilo vedno presibko za samostojnost in prevec neorganizirano in podivjano za lastno drzavnost - v zadnjih tisoc letih so si jih izmenicno kot prevroc krompir malo podajali Francozi in razne vladavine z obmocja danasnje Italije. Razna kratka obdobja neodvisnosti so se vedno koncala slabo. Leta 1768 jih je Francija odkupila od Genovske republike, kar se jim je ze cez dobrih dvajset let bridko mascevalo v obliki Napoleona; od takrat spadajo pod francosko nadoblast, danes kot ena od njenih stevilnih regij z nekaj avtonomije. Se vedno obstaja trdo jedro korziskih separatistov, ki hocejo odcepitev in samostojnost Korzike; kot kazejo javnomnenjske raziskave, pa vecina otoskega prebivalstva tega ne podpira (med njimi seveda po stevilu dalec prevladujejo francoski priseljenci; vsiljuje se primerjava s Palestino in Izraelom). Ena od prvih stvari, ki jih bo nakljucni popotnik opazil pri popotovanju po otoku, so dvojezicni napisi z imeni krajev v francoscini in korziskem jeziku, ki so prakticno vsi poeditirani; ce je bila FLNC, (ena od bolj bojevitih separatisticnih organizacij) dobre volje, so se zadovoljili s tem, da so francosko ime prepleskali, sicer so ga pa kar prestrelili. Korziski jezik, u corsu, je posebna zgodba. Dva tedna sva ob posedanju po betulah lovila na usesa govorico sosednjih omizij, vendar nama ni uspelo slisati nikogar, ki bi se ne pogovarjal v francoscini. Jezik sam je v pisani obliki malo podoben italijanscini, bojda je precej blizu toskanskemu dialektu. V casu trde francoske vladavine so bili po gostilnah obeseni napisi "prepovedano pljuvanje in govorjenje v korziscini", tako da gre morda za podoben fenomen, kot so ga njega dni opisovali v zvezi s koroskimi Slovenci, pri katerih je pogosto opaziti, da se dva moska v javnosti pogovarjata v javnosti (na primer v gostilni ali na avtobusu) v nemscini, ceprav sta po rodu oba Slovenca; slovensko si ljudje upajo govoriti le doma, ker jih govorjenje v slovenscini avtomaticno postavlja v nizjo druzbeno vlogo. Zanimivo je, da isto vidim v sluzbi, kjer se tisti zaposleni, ki so po rodu z juga, med sabo pogovarjajo v polomljeni slovenstini, ce imajo vtis, da jih poslusa kaksen Slovenec. (se nadaljuje, cim najdem kabel od fotoaparata, pa tudi s kaksno slikco...) p.s. ce raje ne bi brali nadaljevanja, se potrudite in mi to sporocite..:)))
mamaF - Mojca
da nebi res... še moj lastni mi slabo vest nabija, kaj šele, da bi si še kakšnega sposodila.
